LJUBLJANA – Apostolski nuncij v Sloveniji dr. Juliusz Janusz nam je poslal naslednje sporočilo: »Z veseljem sporočam, da je sveti oče, papež Frančišek, imenoval p. Staneta Zoreta za ljubljanskega nadškofa in metropolita.« Pater Zore je bil provincial Slovenske frančiškanske province sv. Križa od aprila 2010 in predsednik Konference redovnih ustanov v Sloveniji.
Poiskali smo bolj zanimive Zoretove izjave iz preteklosti.
Brezje 23. maj 2014:
»Za voditelje ljudskih množic so najboljši ljudje, ki ne vidijo, ki ne slišijo in ne mislijo.«
Zore je zbrane nagovoril letos na predvečer praznika Marije Pomagaj na Brezjah. Na spletni strani Radia Ognjišče med drugim najdemo, da je povedal, da živimo v času in svetu, ki nam ponuja veliko zabave. »Na najrazličnejše načine nas zabavna industrija in vsi tisti, ki stojijo za njo, poskušajo prepričati, da živimo v sanjskem svetu, v katerem se vse blešči in je polno razkošja, v katerem reflektorska svetloba jemlje vid, poplava močnih zvokov pa ogluši, ne samo ušesa, ampak prevečkrat tudi misel. Za voditelje ljudskih množic so najboljši ljudje, ki ne vidijo, ki ne slišijo in ne mislijo.«
Okoli 1600 zbranih je vprašal, kakšen odnos naj ima kristjan do teh pojavov. Ena od možnosti po njegovih besedah je beg, ki pa ne reši nič. »Marija ni bežala pred svetom. V svetu, v tem, kar je življenje sveta, je ohranjala potrebno čuječnost, da je pravočasno začutila, kar se dogaja. Zaznavati, kaj se dogaja v okolju in v katero smer se nagibajo ta dogajanja, je ena temeljnih potreb in nalog kristjana, ki odgovorno in zavestno živi v svojem okolju. Odprtost Svetemu Duhu in živeta ljubezen bosta kristjanu vedno pomagali, da bo začutil ljudi ob sebi, njihovo stisko in njihove strahove pa tudi njihovo radost in njihova upanja.«
Kot drugo držo je omenil Marijin pristop k reševanju stiske, ki jo je zaznala v Kani Galilejski ob pomanjkanju vina. Dejal je, da Marija do stiske ni brezbrižna, ne obrne se proč. »Vse prevečkrat smo danes priče takemu zadržanju ob problemih in vprašanjih, ki jih zaznavamo okoli sebe. Odgovornost preložimo na nekoga drugega in smo prepričani, da smo s tem obvarovali svoje dobro ime in dobro mnenje o sebi. Prav zaradi tega se na svetu tudi nič spremeni. Vedno je namreč odgovoren nekdo drug in zato vse ostaja isto.«
»On ne bo podpiral našega brezdelja in našega prelaganja odgovornosti na druge«
Ob sklepu nagovora je provincial frančiškanov po poročanju spletne strani Radia Ognjišče dejal, da lahko v Marijinem ravnanju kristjani odkrivamo svojo pot. »Pomembno je, da gremo s svojimi težavami, s svojimi vprašanji najprej k Njemu, ki je naš Odrešenik in je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. On nas bo usmeril na pravo pot, nam pokazal pravilne rešitve, On nam bo dal tudi čisto konkretne naloge, ki jih moramo izpolniti mi. Ne bo podpiral našega brezdelja in našega prelaganja odgovornosti na druge.«
3. oktober 2013
Zore o papežu Frančišku
Novi naškof je točno pred letom in enim dnevom na spletni strani Župnije Šiška ob praznovanju praznika svetega Frančiška, prvič, odkar je postal papež mož, ki tudi prihaja iz rodu frančiškanov, objavil nagovor, v katerem med drugim beremo:
»Najvišji mi je razodel in gospod papež mi je potrdil (FOp 14.15) Dragi bratje in sestre, s svetim očetom Frančiškom vas pozdravljam: Gospod naj vam da mir.«
Letošnji praznik svetega Frančiška prvič slavimo pod papežem, ki si je privzel ime Frančišek. Ko je bil 13. marca 2013 v konklavu za naslednika papeža Benedikta XVI. izvoljen buenosaireški kardinal Jorge Mario Bergoglio, je ob novici, da se novi papež imenuje Frančišek, veliko ljudi ugibalo, kateri Frančišek bo navdihoval papeža, jezuitski svetnik Frančišek Ksaverij, saj tudi papež pripada jezuitskemu redu, morda Frančišek Saleški ali pa morebiti sveti Frančišek Asiški, Asiški ubožec. Papež je sam razblinil dvome in povedal, da se je odločil za Frančiška Asiškega. 'Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Zame je to človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo; v tem trenutku tudi mi s stvarstvom nimamo prav dobrega odnosa, kajne? To je človek, ki nam daje duha miru, ubogi človek … Oh, kako si želim Cerkev, ki bi bila uboga in za uboge!' (Frančišek, življenje, ideje in misli, 54).
Ljudje so papeža Frančiška in njegov način oznanjevanja evangelija pri krmilu Petrove ladje sprejeli z navdušenjem. Ne samo katoličani. Ves svet. Skoraj v trenutku je osvojil medijski svet in zelo redko smo lahko o njem prebrali negativno misel ali komentar, vendar se je istočasno dogajalo nekaj presenetljivega. Medtem ko so papeža Frančiška na čelu Cerkve vsi sprejemali z veliko naklonjenostjo, pa je bila Cerkev deležna napadov z vseh strani, ne da bi pri tem s posebnim občutkom za resnico in pravico izbirali sredstva.«
Vedno znova so nam postregli z razmerami v slovenski Cerkvi
Zore je na tem mestu spregovoril tudi o dogajanju v slovenski Cerkvi: »Ker tudi vsi mi živimo sredi tega miselnega in vrednostnega ozračja, je tudi naše dojemanje in naš odnos po eni strani navduševala pozitivnost, ki jo je bil deležen naš papež, na katerega smo bili takoj ponosni, po drugi strani pa nas je govorjenje o Cerkvi spravljalo v negotovost, morda v dvom, v nas budilo jezo, občutek nemoči, obsodbe … Kaj vse ste kristjani morali slišali od svojih sodelavcev, sosedov in tudi od članov vaših družin? Koliko očitkov ste bili deležni, koliko posmeha ste občutili … Verjamem, da je marsikdo z grenkobo in razočaranjem doživljal odrinjanje v osramočenost, v kateri naj se nauči molčati in ponižno skloniti glavo, saj pripada ustanovi, ki je pokvarjena do konca, od vrha do tal. Vem, da vam ni bilo lahko. Pri tem so nam vedno znova postregli z razmerami v slovenski Cerkvi. Pripovedovali so nam, da je naša Cerkev zapravila vso verodostojnost. Da nima nobene pravice več, da bi v naši družbi lahko še naprej oznanjala kakršne koli vrednote. Vse, kar lahko in kar sme narediti, je, da se posipa s pepelom v priznavanju krivde in tolče po prsih v skesanosti in prošnji za odpuščanje. Vsa naša Cerkev, brez razlike, brez imen … dovolj je, da nekdo izpoveduje vero in pripadnost katoliški Cerkvi, pa je v Sloveniji že zaznamovan ne samo za danes, ampak še vsaj pet rodov tudi v svojih potomcih.
V marsikom se je ob doživljanju tega pogroma začelo pojavljati vprašanje, kako naprej. Kakšen odnos naj vzpostavi do te in take Cerkve? Ali to še more biti njegova Cerkev, občestvo tistih, s katerimi živi svojo vero in jo uresničuje v bogoslužju, oznanjevanju in dobrodelnosti? Pojavile so se še hujše razpoke? Občestvo verujočih sprejemam. Ne prebuja mi vprašanj. Ne morem pa sprejemati tistih, ki so postavljeni na čelo tega občestva. Domačega župnika še, ker je dober človek, razume ljudi, zna z mladino in otroki, pa še sijajen organizator je. Dobro ga poznam. Drugi duhovniki in škofje so pa drugačni. Ti pa niso vredni zaupanja. Treba jih je obsoditi – vsaj večino izmed njih – in jih privezati k sramotilnemu stebru.«
»Da ne bomo podlegli duhu delitev«
Zore je v nagovoru ponudil tudi rešitev, domnevamo lahko, da se bo tega držal kot nadškof. Zapisal je: »V to stisko, v to krizo življenja v Cerkvi, nam prihaja naproti sveti Frančišek Asiški. Cerkev, v kateri je doživel svoje spreobrnjenje in v kateri je opravljal svoje poslanstvo, je bila Cerkev viharnega časa. Prav nič ni bila boljša od današnje, pa tudi takratna družba ni bila v ničemer boljša od današnje. Tudi takrat so razmere klicale po prenovi. Nekateri so se te prenove lotili tako, da so vsevprek obsojali papeža, škofe, duhovnike in sploh vse, ki so mislili ali živeli drugače, kot so si predstavljali sami. Imeli so se za boljše od drugih, za boljše od tistih, ki so bili po njihovem prepričanju vredni obsodbe. Imeli so se za boljše od Cerkve – in so se ločili od nje. Posušili so se kakor mladika, ki je prenehala biti povezana s trto.
Frančišek pa se je zazrl v Kristusa. 'Gospod, kaj hočeš, da storim?' 'Frančišek, pojdi in popravi mojo Cerkev, ki je, kakor vidiš, vsa v ruševinah.' Ne morem drugače, kakor da razmišljam, da se je v tem trenutku Frančiškova ljubezen do Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga je pripeljala do čudeža vtisnjenja ran na La Verni, prelila v njegovo ljubezen do Cerkve, saj je iz Jezusovih besed jasno spoznal, da je ta Cerkev Kristusova Cerkev. Vera, s katero je sprejemal evangelij in Cerkev, ter ljubezen, s katero je ta evangelij živel v Cerkvi, ga nista vodili v kritiko papeža, škofov in duhovnikov, kar je bilo v tistem času – kakor danes – nadvse priljubljeno in splošno razširjeno ravnanje. Frančišek je po navdihu spoznal, da prenove ne prinaša množica besed, kazanje s prstom in opravljanje na uličnih vogalih ali v prijateljskih družbah zarotniških somišljenikov, ki si predstavljajo, da s svojim ravnanjem spreminjajo svet na boljše. Prenovo prinaša osebno spreobrnjenje, zato je spolnjevanje svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa postavil za vodilo in življenje manjših bratov. S tem spreobrnjenjem v srcu in v vedenju je šel k Cerkvi, k tisti Cerkvi, ki je bila potrebna prenove, in jo prosil, naj mu dovoli živeti, kakor ga je Gospod navdihnil. »In Gospod papež mi je potrdil,« pravi v Oporoki (FOp 15). Frančiškov odnos do Cerkve zaradi časovne odmaknjenosti nikakor ni preživet. Nasprotno. Zgodovinsko izkustvo kaže, da je to edini način odnosa, ki mu je zagotovljena učinkovitost, saj živi iz Jezusovega temeljnega oznanila: Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Vsako osebno spreobrnjenje, ki se rodi iz zazrtosti v Kristusa in v njegov evangelij, v Cerkvi rodi nov poganjek ljubezni, ki se po milosti razrašča v novo življenje.
Bratje in sestre, razmere sedanjega časa nas preko zgodovinske izkušnje krščanstva torej vabijo, naj obnovimo svojo zvestobo Kristusu, ki jo po Božji previdnosti moremo do konca živeti samo v Cerkvi, ki se je rodila iz Jezusovega prebodenega srca, Sveti Duh pa jo je razglasil svetu po slabotnih in grešnih ljudeh. Naj nam Sveti Duh da moči, da ne bi podlegali duhu delitev, ampak da bi nas družila ljubezen do Kristusa in njegove Cerkve. Amen.«
