LJUBLJANA – Inšpektorat za javni sektor je pred dobrim tednom najprej z nepravilnostmi, ki so jih inšpektorice za sistem javnih uslužbencev Duša Pokeržnik, mag. Saša Bole in mag. Tanja Sekirnik ugotovile pri februarskem nadzoru na vrhovnem državnem tožilstvu, seznanil urad generalnega državnega tožilca dr. Zvonka Fišerja, potem (pred natanko enim tednom) pa tudi še nekdanjega notranjega ministra dr. Vinka Gorenaka, ki je bil pobudnik inšpekcijskega nadzora. Na spletni strani vrhovnega državnega tožilstva so tako rekoč s ponosom objavili, da inšpektorice niso ugotovile nobene kršitve, na katere je v zvezi z imenovanjem nekdanjega državnega sekretarja pravosodnega ministrstva Boštjana Škrleca na funkcijo generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva opozarjal dr. Gorenak. Precej bolj resnicoljubno bi najbrž bilo, če bi urad generalnega državnega tožilca priznal, da inšpektorice tega niso smele ne ugotavljati ne omenjati v svojem poročilu. Zakaj?
Inšpektorice z zavezanimi rokami
Ker, kot so v svojem poročilu že same korektno opozorile, inšpektorji za sistem javnih uslužbencev pač nimajo pooblastil, da bi lahko zagotovili (zahtevali) izvrševanje pravnomočnih sodnih odločb: »Zato v inšpekcijskem nadzoru na vrhovnem državnem tožilstvu (VDT) nismo bile pristojne in tudi nismo ugotavljale, ali je generalni državni tožilec realiziral pravnomočno sodbo upravnega sodišča z dne 11. decembra 2012 (v zvezi z imenovanjem generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva) ali ne.« Ker Škrlec na položaj generalnega direktorja VDT ni bil imenovan po postopku, ki ga določa zakon o javnih uslužbencih, ampak kot je določeno v zakonu o državnem tožilstvu oziroma v zakonu o sodiščih, inšpektorice niso smele niti omenjati morebitnih dognanj glede njegovega imenovanja.
Če se samo še za hip zadržimo pri vsebini sporočila, ki so ga objavili na spletni strani vrhovnega državnega tožilstva. Tam med drugim piše: »Ta vprašanja so bila predmet neposrednega pravosodnega nadzora ministrstva za pravosodje, ki je že pred časom ugotovilo, da je bila edina nepravilnost v tem postopku tista, ki jo je pred tem ugotovilo že upravno sodišče. Ta nepravilnost, ki je formalne narave in na vsebinsko izbiro kandidata izkazano ni vplivala, je bila pred več kot dvema letoma tudi v celoti odpravljena.« Državnotožilski svet pa je v ponovljenem postopku za opravljanje nalog generalnega direktorja res (še enkrat) izbral Škrleca. Tokrat kot višjega državnega tožilstva.
Toda prav za to gre: kar je ugotovilo (razsodilo) upravno sodišče in je potrdil tudi neposredni pravosodni nadzor ministrstva za pravosodje, bi moralo biti v vsaki pravni državi še kako pomembno. Za nepravilnost, ki je po mnenju VDT le formalne narave, je bil nekdo vsekakor odgovoren in ta nekdo bi moral odgovarjati, pa ni. Ne, ne bi smelo zadostovati, da si odgovorni na vrhovnem državnem tožilstvu že tretje leto pilatovsko umivajo roke s sklicevanjem na to, kako je državnotožilski svet pozneje odpravil nepravilnost. Upravno sodišče je Fišerjevo imenovanje Škrleca na položaj generalnega direktorja VDT označilo za samovoljo pri izvrševanju oblasti.
No, pa se spet vrnimo k tistemu, kar so povsem nedvoumno v svojem poročilu in obvestilu zapisale inšpektorice: generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer sicer lahko kot predstojnik vrhovnega državnega tožilstva (v skladu s petim odstavkom 181. člena zakona o javnih uslužbencih) poda ugovor zoper ugotovitve inšpektorata, vendar mora tudi najpozneje v 45 dneh odpraviti vse ugotovljene nepravilnosti. Katere ugotovljene nepravilnosti? Prav v tem grmu tiči zajec, pravilneje bi bilo reči, celo 15 zajcev. Ko so inšpektorice pregledovale sistematizacijo delovnih mest na državnem tožilstvu, so namreč odkrile kar petnajst nepravilnosti. (Bo)sta dr. Fišer in Škrlec vsaj zaradi tega pripravljena razmisliti o odstopu?
Napake brez finančnih posledic? Inšpektorice niso mogle komentirati izbire Boštjana Škrleca za generalnega direktorja VDT. So pa preverile sistematizacijo delovnih mest in na mah odkrile kar 15 nepravilnosti. Če jih naštejemo: napačna uporaba šifre proračunskega uporabnika, delovna mesta niso označena, kot bi morala biti, ker gre za uradniška oziroma strokovno-tehnična delovna mesta, za delovno mesto notranji revizor sekretar (vodja službe) je napačno izbrana plačna podskupina, za generalnega direktorja (za uradniški naziv pravosodni in višji pravosodni svetnik) je napačno določen plačni razred brez napredovanja oziroma tudi tisti, ki ga je mogoče doseči z napredovanjem. Za delovno mesto svetnik v pravosodju (vodja SSKZ) je napačno določena plačna podskupina. Plačne (pod)skupine so napačno določene tudi za višjega svetnika v pravosodju, za svetnika v pravosodju (vodjo SFRS), višjega svetovalca v pravosodju, razvojnega inženirja, višjega pravosodnega svetovalca, pravosodnega svetnika (PDI) in višjega pravosodnega svetnika. Tudi za pravosodnega sodelavca za preiskovalno-kazenske zadeve (tajnico vodje oddelka) je napačno izbrana šifra delovnega mesta in napačno določena plačna podskupina. Napačno pa je sistemizirano tudi delovno mesto pravosodni svetnik. Kljub temu naj tisti, ki zasedajo našteta delovna mesta, ne bi prejemali napačnih (previsokih) plač. Kako je to mogoče? |