NOTRANJE GORICE – Ob lepem vremenu se na predelu Ljubljanskega barja okoli Notranjih Goric sprehaja tudi po 500 ljudi v eni uri. Le nekaj minut vožnje iz prestolnice in doživeli boste tako opevano oazo miru, prvinsko naravo, ki bi morala biti strogo varovana in zaščitena.
Ljudsko dno
Če seveda nič hudega sluteč ne stopiš v gomilo kadavrov, gnusne crkovine, konjskega črevja, glav, griv, repov, njegovega drobovja, odsekanih nog, kopit, nezaslišano! Na območju, ki se imenuje Gmajna, smo se ob nekem travniku nenadoma zazrli v skrajno človekovo objestnost, v njegov popolni egoizem, ki deluje po znanem načelu – naj bo domače dvorišče urejeno in očarljivo, ves drek, ki se je medtem nakopičil, pa odvrzi daleč proč, v gozd, na Barje, v naravo, ni važno, že kam! Naj se zanamci valjajo v blatu – da bo le nam lepo!
Na Gmajni, tik nad življenjsko pomembno podtalnico, 300 metrov od Ljubljanice, prav toliko od najbližjih kmetij in stanovanjskih objektov ter le streljaj od sedeža Krajinskega parka Barje, smo bili v tistem priče sprevrženemu prikritju dejanske človekove nesnage. Ob pogledu na ljudsko dno smo pohiteli stran, do prve in najbližje kmetije, kjer je domačin Marjan Prebil po urejeni in zbranani poti ravno v kasu vodil svojega vranca, italijanskega kasača, ime ji je Neverending Vita. Zabrilo je, ko je prikopitljala mimo, zarezgetala, ko se je ustavila.
»To je najhitrejši konj, ki se je kdaj rodil na Slovenskem!« smo izvedeli, za kilometer potrebuje le minuto in dvanajst sekund. »Kaj bo dobrega?!« nas je tedaj vprašal njen vodnik.
Vse bo pospravil! Poklicali smo Roka Šebenika, v katerega je več njegovih sokrajanov uperilo prst. Na naša vprašanja, ali je on odvrgel te kadavre oziroma je zanj normalno, da takšna crkovina obleži na zaščitenih tleh, je bil slišno presenečen. Nastala je dolga in mučna tišina. Dejal je le, da je kmet, da ima žival, da vozi gnojnico, da niti ne ve, za kateri travnik gre, naposled je le zbral svoje misli in jadrno odvrnil – ne, teh kadavrov nisem jaz odvrgel! Pozneje je poklical nazaj in se nekoliko popravil, češ da je poslal očeta pogledat, da je njegov oče tam res videl crkovino, da pa vse ni njihovo in da bodo nemudoma vse pospravili. V zaključku je še omenil, da je vsa ta zmeda nastala zaradi klasične slovenske fovšije. |
Ko smo mu obrazložili, kaj smo maloprej videli, je sprva sklonil glavo, globoko vdihnil ter se prepustil vidnemu olajšanju in končno odvezanemu jeziku. »Jaz to videvam, pravzaprav vsi vaščani to vidijo,« sprva ni bil najbolj prepričljiv. »Takole vam bom povedal: vsakdo ima svoje grehe, tudi jaz in vi, vendar, za božjo voljo, neki odnos do narave oziroma sovaščanov pa bi človek vendar moral imeti!«
Zatiskanje oči
Izvedeli smo, da storilec na teden s cisterno odpelje na ta travnik, od koder se lesketa bližnja Sv. Ana in ki ga ima v najemu, kar 10.000 litrov odplak, da to počne že peto leto, da ima tihi dogovor z vaščani, ki jim prazni greznice, več kot očitno pa v tistih odplakah pristanejo tudi kadavri. »Veste, to je vaški posebnež, star nekaj čez 30, sicer fajn dec, gasilec pa še mesar, pa saj se poznamo, toda kar je preveč, je preveč!« se ni mogel pomiriti 58-letni Marjan.
Skupaj smo se zagledali proti sedežu krajinskega parka, ki bi moral bdeti nad neoskrunjenostjo Barja in ki bi lahko storilčevo početje zlahka videl že z okna, ki gleda proti pliocenski in močvirnati ravnici, ta je, vsaj na papirju, strogo varovana! »Toda dekleta, ki tam delajo, preprosto ne premaknejo svojih riti!« je okoljsko ozaveščeni Marjan zlival svoj žolč. Pridružil se mu je še sin Tomaž. »Prelagajo drug na drugega: pošljite mail, pošljite slike, dokaze, pokličite veterinarsko službo, ne šmirglajo te pet procentov! Le sedijo in nič ne ukrenejo!« Njegov oče, zaljubljenec v konje, pa: »Kakšne slike neki, se res ne bi raje sprehodile teh ubogih 500 metrov?!« In nadaljuje: »Veste, jaz sem kmečki fant, po mojem vedenju bi moral kdo od pristojnih najti izvor, ga vprašati, kje imaš meso, kratko in jedrnato, in če bi inšpekcija zares želela, bi nepridiprava našla v treh dneh, seveda, če ga pa nočeš in si zatiskaš oči in ušesa, potem ga tudi v petih letih ne boš!« Toda to počno tudi vaščani, ne nazadnje tudi Marjan, dokler mu vse skupaj ni presedlo. Je res od ohranitve prvobitne narave pomembneje to, da nisi špeckahla oziroma žvižgač, kot se po novem reče?
»Pa saj je bil o njegovem početju obveščen tudi brezoviški podžupan Marko Čuden, ga celo ustavil in ga okaral: 'Rok, danes še tole razpelji, potem pa ne smeš več!'«
»Ampak od takrat je odpeljal že novih 200 cistern,« je dodal Tomaž in zavzdihnil, »vmes pa še tole …«
Kolikokrat sta Roku Šebeniku tudi Prebilova že položila na srce, naj vendar tega ne počne več, »on pa se ti enostavno smeje v oči, meni, županu, krajinarjem, inšpektorjem, in brezskrbno nadaljuje«.
Očitno mora imeti storilec doma pravo klavnico. Prej, kot smo izvedeli, je delal za Mesarijo Lajči.
Po pravilih bi moral seveda konja zaklati po uradni poti in o tem obvestiti pristojne, menda ga je zaradi klanja na črno medtem že obiskala inšpekcija.
Neutrudno prelaganje odgovornosti Direktor brezoviške občinske uprave Gregor Šebenik je bil prav tako presenečen nad tistim, kar smo videli. »Nujno bi morali poklicati policijo!« nam je ukazal. »Kot vem, je to znotraj tistega območja, ki je še posebno zaščiteno, kjer se ne sme posegati prav z ničimer!« je bil ogorčen. Ob tem naproša, da se vsi očividci, ki kdaj kaj takšnega opazijo, nemudoma obrnejo na občino in prijavijo. V Krajinskem parku Barje so bili prav tako začudeni, govorili smo s tajnico, saj direktorica ni in ni imela časa, imela je namreč dolg sestanek. »Veste, slišali smo za to, a park nima prav nobenih pristojnosti za ukrepanje, to spada pač pod okrilje drugih. Nimamo niti svojega nadzornika, saj nam ga ne dovolijo zaposliti,« je povedala tajnica. |
Tempirana bomba
Iz spomina nam še vedno niso hotele uiti tista crkovina in tiste konjske glave, ob katerih smo se le maloprej zgražali, pa pri kolenu odrezane noge, konjska griva, črevje … Saj to je vendar tempirana ekološka bomba, smo premišljevali. In to v osrčju Krajinskega parka Barje?! Že zaradi toliko litrov iztočene greznice na tista barjanska tla bi analiza tamkajšnje zemlje kaj lahko pokazala hudo kontaminacijo. »O tem ni dvoma,« je dejal Tomaž. »Stavim, da je zastrupljena vse do ilovice!« Že ob naslednjem poplavljanju, kar je barjanska stalnica, lahko kadavre odplakne, denimo, do najbližjih vrat. Crkovina, ki jo že tako ali tako raznašajo vrane, bo prej ali slej zadišala tudi medvedu, ki bo prilomastil z Rakitniške planote. Marjan Prebil, ki vzgaja najhitrejšega vranca pri nas, se še kako boji tudi muh, ki imajo – od kadavrov do njegove kmetije – le nekaj zamahov.
Bilo bi pošteno, že zaradi naših zanamcev in Barja samega, da se pristojni zganejo in ukrepajo!
Medtem ko je Marjan Prebil že spet vpregel svojega kasača, pa je šel razvpiti traktor s polno cisterno seveda spet mimo.
