K Mariji na Višarje romarji nosili polena

Slovenci že od nekdaj radi obiskujemo Svete Višarje nad Trbižem, ki so bile nekoč naše osrednje romarsko svetišče, danes pa so nedvomno božja pot Evrope. To območje je enkratno stičišče treh velikih družin narodov: Romanov, Slovanov in Germanov. Že v 16. stoletju je bila gora cilj romanja vseh treh narodov.

Svete Višarje (Monte Santo di Lussari) so 1790 metrov visoka gora v zahodnih Julijskih Alpah. So južno od vasi Žabnice v Kanalski dolini (Camporosso), od katere so oddaljene dve uri in pol hoda. Iz vasi pelje na goro tudi gondola, vožnja pa traja 12 minut. Nekaj metrov nižje od vrha je vasica z znano romarsko cerkvijo višarske Matere božje. Na Svetih Višarjah je tudi smučišče.

Stari romarji vedo za običaj, ki ga je opisal tudi Narte Velikonja v romanu Višarska polena, ko so romarji v spokornosti nosili k Mariji na Višarje polena za ogrevanje romarskih domov. Zdaj polen ni več ob pešpoti, saj se večina Marijinih častilcev odloči za gondolo, ki že od 50. let prejšnjega stoletja naprej povezuje višarski vrh s Kanalsko dolino.

Do nastanka brezjanske božje poti so bile Svete Višarje osrednja slovenska božja pot. Ko so sredi 18. stoletja izdali posebno knjigo o Višarjah in čudežih, ki so se tam zgodili, je bilo znano, da je tja poromalo po sto tisoč ljudi. Na Višarje so najpogosteje romali od velike do male maše, sezona pa je tu kratka, saj traja le od junija do rožnovenske nedelje.

O nastanku božje poti na Svetih Višarjah se je ohranilo staro izročilo, ki pravi, da je leta 1360 neki pastir iz Žabnic iskal izgubljene ovce. Našel jih je na vrhu Višarij, klečeče okoli brinovega grma. Začudeni pastir je zagledal v njem lep lesen kip Marije z Jezusom in ga odnesel v župnišče v Žabnice. Župnik ga je spravil v omaro. Toda naslednji dan je bil kip spet na gori in ovce okrog njega. Tudi tretji dan se je prizor ponovil. Žabniški župnik se je obrnil na oglejskega patriarha in mu povedal vso zgodbo. Patriarh je ukazal, naj na kraju, kjer so našli kip, postavijo kapelico.

Ne glede na legendo je treba poudariti, da so tu gori izjemne energije, ki blagodejno vplivajo na človekovo počutje. Morda je res kar nenavadno, da nas na taki višini pričaka imenitna gorska vasica, tako rekoč v objemu številnih vrhov tega dela Julijskih Alp. Sicer pa je znano, da so nekoč cerkve gradili na skrbno izbranih krajih.

Številni čudeži in nenavadni dogodki so privabljali romarje na to goro, da je tu božja pot zacvetela kot nikjer drugje. Toda leta 1780 jo je prizadel vihar jožefinskih reform. Državna oblast je romanja prepovedala. Oltarje so podrli in razprodali, iz cerkve pa izkopali tlak. Vse premoženje so zaplenili in dali v verski sklad za nove župnije. Ljudje pa niso pozabili Višarij. Prošnje so romale prav do cesarskega Dunaja, nato pa je cesar Leopold II. septembra 1790 spet dovolil romanja. Kmalu je bilo vse kot nekoč. Dolge procesije so se vrstile z vseh strani. Ob petstoletnem jubileju, leta 1860, se jih je zbralo največ. Našteli so 86 slovesnih procesij, 109 slovenskih in 56 nemških pridig ter 1477 maš...

Po viharju prve svetovne vojne, ki je poškodoval Višarje in je zgorela cerkev, so svetišče večkrat popravili in prenovili. Danes cerkev krasijo lepe slike Toneta Kralja. Oltar, kjer kraljuje starodavni Marijin kip, je narejen iz kosov starega marmornega oltarja, preostala oprema pa je veliko skromnejša kot nekoč, saj so jo poškodovali ali odnesli viharji zgodovine.