Urška in Zala domujeta na Pohjoinen Rautatiekatu, v helsinškem okrožju Kamppi, po švedsko Kampen. Ne glede na to, da na Finskem govori švedsko le šest odstotkov prebivalcev, na Švedskem pa jih govori finsko še odstotek manj, sta obe državi prepredeni z dvojezičnimi tablami. S tem nimajo nobenih težav. Zato nas ni prav nič presenetilo, ko smo na božični večer prileteli v zasneženi Helsingfors, Helsinke po finsko.
To je bilo namreč takrat, ko sta Zala in Urška z vlakom že prispeli v 700 kilometrov oddaljeni Oulu, v sicer eno največjih severnoležečih mest na svetu, tam visoko ob Botnijskem zalivu. Sem sta prišli praznovat božič, h kranjski prijateljici Barbari. Ta se je tja primožila, zaljubila se je v Tera, v Finsko, zdaj se piše Särrkä.
Tero se drži stolčka, Barbi pazi otroke
Tero je računalničar, dela za Nokio. Tudi tam, v tej severni socialni oazi, kjer država uspešno rešuje stanovanjska vprašanja, zraven pa namenja ljudem še obilno socialno, zdravstveno in izobrazbeno podporo, pa se ne cedita le med in mleko. Prav zaradi Nokie, tega paradnega konja, ki je nekoliko zaspal. Zaradi tehnološke zastarelosti izdelkov je medtem izgubil precejšen tržni delež. Zastareli operacijski sistem Symbian je namreč klonil pred boljšima Androidom in Applom iOS. Zato so se Finci poročili z Microsoftom in proizvodnjo preselili v Azijo. V dveh valovih so morali odpustiti skoraj 10.000 zaposlenih.
Tero Särrkä se sicer še drži svojega stolčka, njegova Barbara, kličejo jo Barbi, pazi na otroke. Slovenske mature ji Finska noče priznati, zato tam ne more študirati. Čeprav iskreno ljubi Finsko, njeno kulturo in neokrnjeno naravo, pa na lastni koži še kako občuti to finsko pripadnost lastni naciji. Naciji, ki so jo zavojevalski Švedi in Rusi tolikokrat zasedli in zasegli, jezni Nemci pa poskušali poteptati. Z nekaj sreče, tako kot tudi mi Slovenci, so mukoma le prišli do povsem svojega dvorišča, kjer lahko počno, kar se jim zahoče. Te zgodovinske sreče in tega darila seveda nikakor ne želijo več izpustiti iz rok. Zato so Finci tudi tako zadržani do vseh prišlekov, čeprav se naučijo njihovega jezika – ta sicer ne pozna prihodnjika – in ga kot Barbi obvladajo nemara celo bolje kot oni. »Ne, tu ni nobenega pardona,« priznava Barbara in to celo razume. Zaveda se, da bodo ponosni Finci najprej poskrbeli za svoje državljane. Šele potem bo na vrsto prišla tudi ona.
Urška in Zala sta bili v tistem že pri njiju, v bližnjem Haukipudasu, kjer sta si Tero in Barbara v začetku lanske jeseni kupila zares sanjsko hiško. Takšno, kot mora biti: ob gozdičku, v lesu, s savno, tik ob morju. To je bilo povsem poledenelo. Zato so si po dolgem času zbrani prijatelji na debeli ledeni skorji zlahka napekli finskih klobasic. Ko so v daljavi brenčale motorne sani, ki so se znašle na enkratnem dirkališču; ko je kot britev oster vetrc že spet zarezal v zakrita ušesa.
Zapeli eno od Puccinija in eno od Straussa
Tema je seveda že zdavnaj prekrila Severno Ostrobotnijo, kot imenujejo regijo, ki meji na Laponsko, osrednjo Finsko in rusko Karelijo. Zaradi Zemlje, katere nagib osi je približno 23°27'. Med potjo okoli Sonca je ta os ves čas nagnjena v isto smer, zaradi česar je na tem potovanju polovica Zemljine površine nagnjena proti Soncu, druga polovica pa stran od njega. Zato je pozimi severna polobla manj obsevana kot južna. In ker je po Finskem v tistih dneh rojila prava zima, je bilo dneva seveda le za vzorec, dobre tri, mogoče štiri ure, od pol enajstih do dveh.
Ker sta punci prišli od daleč, pa še božični večer je bil, sta ju Tero in Barbi nakrmila s pravo finsko večerjo. Nekakšnim jetrnim narastkom (maksalaatikko), lososovimi zvitki, ozaljšanimi s koprom, limonovim poprom in zeliščnim namazom, božično šunko, ki se je šest ur cmarila v pečici, ribjimi filetki s smetanovo omako, korenčkovim in kolerabnim pirejem, Urška in Zala sta se tam naučili speči tudi tradicionalne božične tortice – joulutortut. Najbrž niste vedeli: joulu je po finsko božič. Ves čas so se krepčali še z glögijem, njihovim kuhanim vinom.
Mešanka Vilma je zadovoljno renčala, ko so dekleta okraševala božično drevesce. Ali so tudi kaj zapela, nemara Sveto noč? Tega ne vemo, vemo le, da so si privoščile še nekaj pravih finskih vodk – Koskenkorve, namreč. »Kippis! Na zdravje!« je veselo trkalo. Ko pa je Tero le zakuril peč, je bila savna že pripravljena. Celo mačka Rosa se jim je pridružila pri več kot 90 stopinjah, le malo pod vreliščem! Potem pa na sneg! Brez vsega! Do nazga!
Naslednji večer smo bili že skupaj. Dobili smo se v središču Ouluja, v kavarnici Bisketti, kjer se lahko pohvalijo z najboljšimi cimetovimi zvitki daleč naokoli, korvapuusti jim rečejo. Sprehodili smo se po otočku Linaansaari, snežilo je. Še prej smo se zapodili v monopolist Alko – po alkohol. V zasneženi daljavi se je videl velikanski dimnik, iz katerega je puhal kot štrena dolg oblak dima. Finska je v tem času na splošno dežela zasneženih smrek, pritajenih in varčnih svetilk ter tudi... mogočnih dimnikov, iz katerih se je nenehno vilo.
Vrhunec je napočil, ko sta nas sprejela Terova teta Maija-Riitta in njen mož Veikko. Njun dom v središču Ouluja je bil naravnost finski: urejen in smiseln. Že kmalu je zadišalo po cimetu pa po klinčkih, srkali smo glögi, v katerem so plavali rozine in mandlji. Sladkali smo se s Fazerjevimi čokoladicami. Na cimetove piškote smo mazali gorgonzolo in brie in se smejali. Zala je zapela eno od Puccinija, Urška eno od Straussa. Zunaj je snežilo. Mraz je rezal do kosti. A bil je božič, pravi božič. Finski joulu!
