Do zdaj mi ni uspelo razumeti, kaj ima tako imenovana Cerarjeva etika skupnega z etiko. Tega ni lahko doumeti že zaradi enkrat takšnih, drugič drugačnih »etičnih« vatlov. Če poskušamo paradoks (i)lustrirati s konkretnim vprašanjem: če državni funkcionar, ki ga podpirata premier Miro Cerar in SMC, za nazaj (pozneje) prizna svoje grehe, jih piarovsko ovije v celofan (kakor iskreno obžaluje) in se zanje opraviči ter obljubi, da česa takega res ne bo več počel, potem je spet vse v najboljšem redu ali ni? Se v tem grmu skriva etični zajec zdajšnje slovenske vlade? Kakor kdaj.
Ne, ne želim govoriti o ministru za finance dr. Dušanu Mramorju, ki je za Cerarja postal celo še bolj nenadomestljiv, ko mu je ponudil odstopno izjavo, za katero je bilo že vnaprej lahko vsakomur jasno, da si je predsednik vlade nikoli ne bo upal sprejeti. Omeniti pa želim mag. Janka Burgarja, državnega sekretarja Cerarjeve desne roke, dozdajšnjega najtesnejšega sodelavca ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja. Ker je mag. Burgar v Mercatorjevi trgovini pred časom večkrat (več dni zapored) kradel prehrambne artikle, med drugim piškote, paštete in celo jušne kocke, so ga kranjski policisti ovadili.
Zgolj to še ne bi bilo nič nenavadnega. Nenavadno je kvečjemu, da je tožilstvo pozneje ovadbo zavrglo, saj je opazilo nesorazmernost med kaznivim dejanjem bagatelnega (majhnega, neznatnega) pomena ter posledicami, ki bi jih povzročil morebitni kazenski pregon. Je pa tudi državni sekretar medtem že priznal, da so bila njegova neznatna dejanja nezrela in mu nikakor niso bila v ponos. Opravičil se je in kraje, kaj pa drugega, obžaloval. Pojasnil je, da je bil v tistem obdobju (ko je še kradel) pač zelo razočaran zaradi nekaterih dogodkov. Razočaranja, je dodal, sicer ni mogoče smatrati za opravičilo za tisto, kar je počel, kljub temu pa verjame, da je dober član slovenske družbe. No, kljub temu da Burgarjeve kraje ne bodo imele nobenih pravnih posledic ter da o njih ni in ne bo nobenih sledi niti v uradnih evidencah, se je minister Koprivnikar odločil za razrešitev svojega državnega sekretarja. V imenu etike. Ki v nekaterih primerih ni pomembna, v drugih pa le je.
