JURKLOŠTER – Veje so šelestele, ko je po dolini zapihal rezek veter. Toplo sonce je ogrelo le skrajne vršičke Voluške gore na eni strani ter Raskotelce na drugi. Vmes je namreč žuboreča Gračnica izdolbla tako ozko grapo, da se sončni žarki le komaj kdaj priplazijo do dna, do Jurkloštra. Sploh pozimi. »Pozimi sonce raje šparamo za poletne dni,« se je nasmehnil lokalni poštar ob šanku edinega bifeja, Kava bara, ki ga imajo v teh krajih, tu, kjer je ne nazadnje pokopana tudi Veronika Deseniška, prva, ki so ji pri nas sodili zaradi čarovništva. Na steni je visela velika slika maršala Tita. »Takrat smo imeli vsi zaposlitev, tu so bile glažuta, papirnica in močna lesna industrija, kaj pa zdaj?« se je z grenkobo v glasu spraševala natakarica Mateja. »Še edino trgovino, ki jo imamo, nam hočejo vzeti!« je bentila.
Simonove jaslice
Zdelo se je, kot da se je v tej ozki grapi ustavil čas, še več, kot da je tu svoje skrivališče našla celo zgodovina. Na zapuščeni bencinski črpalki je liter bencina še vedno 42 nekdanjih tolarjev. »Zaprli so jo pred 17 leti!« je kot iz topa ustrelil poštar, tisti, ki so na verandi kadili, pa so v tišini opazovali redek promet, ta prekleti promet, ki jim je pred dvema mesecema vzel mlado Simonovo življenje. Za komaj kakšno stotnijo ljudi, ki živijo v Jurkloštru, je vsaka takšna izguba še toliko bolj tragična. Kot da bi se duh čarovniških procesov zagozdil v tej dolini, smo po tihem premišljevali. Celo župnik je nedavno tega zapustil faro, že pred leti tudi Svetlana Makarovič, ki se je priselila semkaj, v srednjeveški stolpič s pogledom na pokopališče. Kot Veroniko pred 500 leti so krajani pesnico obsodili malodane čarovništva in jo izgnali. »Veste, imela je težave s tukajšnjimi prebivalci, oni pa z njo!« je glasno poudaril Drago Kozinc, mizar iz Radeč.
Toda ta zakotnost je več kot razumljiva, poglejte, prebivalci Jurkloštra so namreč talci zares bogate preteklosti, zgodovine, ki kar noče in noče izpuhteti. Ta nenehno opozarja na eno najpomembnejših središč tako kulturnega kot tudi duhovnega vrelišča na Slovenskem pred 600 leti, pa na bogate keltske ostanke, industrijsko središče, ki je stoletja zagotavljalo blaginjo, zares, prav moreče mora biti, ko ponižanemu ostanejo le še goli spomini! Za nameček je tu še kartuzija, v katero smo pač morali vstopiti, malo zaradi omenjene zgodovine, malo pa zaradi tragično umrlega Simona Pušnika, ki so mu posvetili tradicionalno razstavo jaslic, že osmo po vrsti. »Doslej smo jo postavljali v spomin na znamenitega izdelovalca jaslic iz Pleterij patra Wolfganga Koglerja, odslej bo to Simonova razstava,« je odločno dejal Drago Kozinc, ki je ob patru Karlu Gržanu ter Janku Cesarju nekakšen dobri duh, ki obuja jurkloštrsko kulturno dediščino. »To je moja resnično druga ljubezen!« je poudaril sicer dežurni postavljavec jurkloštrskih jaslic, tistih, ki jih je tako rad delal tudi Simon. »Že novembra jih začnemo postavljati,« nas je podučil Drago
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Takoj mrtev
