Juretov zračni čopič obdelal številne čelade

»V devetdesetih, ko sem delal v ekonomsko-propagandni službi žirovskega Kladivarja, še ni bilo računalnikov. Fotografije smo kar ročno retuširali. Takrat sem prvič videl, kako se barva z zračno pištolo. V zadnjih 25 letih sem tehniko izpopolnil, tako da se zdaj lahko z največjim veseljem lotim poslikave harleyja davidsona. Dobiti v roke tak motor je venomer izjemna čast, saj veš, da ti je lastnik zaupal dragocenost, hkrati pa se zavedaš, da tu ni prostora za napake,« začne v svoji umetniški delavnici, urejeni v pritličju družinske hiše, postavljeni tik ob idilično žuboreči Poljanski Sori, pripovedovati Jure Možina. V njegovi delavnici je bilo že deset harleyjev. Da ne bo pomote: tistih, ki bi v roki sukali zračni čopič, po angleško imenovan air brush, je pri nas veliko. A bi težko našli takšnega, ki ima za seboj več kilometrine kot sogovornik.

Tinina čelada bi bila velik izziv

Jure je začel s pištolo, podobni tistim, ki jih uporabljajo v avtoličarskih delavnicah, le da je ta, ki jo v rokah suka Žirovec, mnogo, mnogo manjša, sprva pa ustvarja na papir. »Mnogo vaje in številne poskuse sem opravil, preden sem izpopolnil tehniko. Sem samouk, saj pred leti, ko sem začenjal, še ni bilo youtuba niti ni bila dostopna literatura, v kateri bi našel nasvete. Sem pa redno hodil v Avstrijo, saj je tam izhajala revija, v kateri so bili številni koristni nasveti,« je pojasnil sogovornik. Danes iz njegove delavnice odhajajo predvsem motoristične čelade, okrašene z motiviko, ki je glavi pod čelado ljuba, Juretove izdelke pa lahko iz spomina izbrskajo tudi športni navdušenci, saj je hokejskemu vratarju Robertu Kristanu - Lixu porisal tako reprezentančno kot klubsko čelado, v lični hiški ob Poljanski Sori pa je bila tudi čelada vratarja Aleša Sile. Poleg naštetih so šle skozi žirovsko ustvarjalno delavnico tudi z alpskim mlekom navdihnjene čelade slovenskih smučark in še rdeča čelada (zdaj že upokojenega smukača) Andreja Jermana - Jerryja. »Ha, delati za Tino Maze bi bil zame velik izziv, a njene čelade žal še nisem imel v rokah,« se ob omembi kraljice belih strmin nasmehne Jure Možina.

Navdušeni nad Juretovim delom so sogovorniku zaupali še marsikaj. Vsaj dva bela avtomobila sta se znašla pod njegovim zračnim čopičem – enega krasi portret družinskega kužka, drugega pa podoba dveh članov legendarne skupine AC/DC. Dotaknil se je tudi nekaterih fasad, ki jih zdaj krasijo ali sveti Florjani, če je lastnik zapriseženi prostovoljni gasilec, ali lovci, če se glava družine rad s puško na rami poda v bližnji gozd.

Služiti z zračnim čopičem ni lahko

»Slovenski trg je majhen in ni naklonjen takšnemu ustvarjanju. Delo, ki ga opravljam, je zelo zamudno, saj se skoraj z vsakim izdelkom zamudim trideset ali več ur, če ne še dlje,« pripoveduje o svojem vsakdanjem kruhu, ki ima trdo skorjo. Po izobrazbi je strojnik in zase pravi, da nikakor ni slikar: »To, kar delam, je kvečjemu umetna obrt.«

Ko beseda nanese na umetnike, ki v rokah vihtijo zračni čopič, sogovornik z velikim spoštovanjem izgovori ime Dru Blair: »Pri njem sem bil na štiridnevnem tečaju. V tem času sem se, predvsem na področju tehnike, ogromno naučil.« Tedaj Jure pokaže na steno, kjer je uokvirjena fotografija neke ženske: »Ne, ni fotografija. To je slika, ki jo je ustvaril Američan.« Njegovo ustvarjanje je še v nečem povezano z Ameriko. Do zdaj je izdelal že več motivov z misij ameriške vojske, ki so bili natisnjeni na majice in podobne izdelke, na prodaj pa so bili v posebnih trgovinah s spominki.

Čeravno Juretov dom največkrat obiščejo bajkerji, ki bi si na čeladah ali motorjih zaželeli imeti bodisi darkersko ali gotsko motiviko bodisi podobo katere od bojevnic, amazonk in kar je še takih (pol)golih krasotic, pa sogovornik ni lastnik kakšnega hrumečega lepotca na dveh kolesih. V garaži ima starinsko kolo, ki ga je, kajpak, že prikrojil svojim željam: bicikel je pobarvan tako, da bi mu nepoučeno oko gladko pripisalo lesen okvir in okovane blatnike.