Jure Robežnik jih bo avgusta dopolnil osemdeset. Velja za pionirja slovenskega jazza, vrhunskega skladatelja in velikana naše popevke ter šansona. Napisal je več kot 150 glasbenih del, med njimi številne uspešnice, najbolj znane so Orion, Lastovka, Človek, ki ga ni, Mlade oči, Ti si moja ljubezen, Pegasto dekle, Na vrhu Nebotičnika. Omenja se ga ob boku še treh velikanov slovenske (zabavne) glasbe, največjih na tem glasbenem področju, Bojana Adamiča, Mojmirja Sepeta in Jožeta Privška. Najstarejši med njimi, že pokojni mojster Adamič, je bil rojen pred okroglimi sto leti, najmlajši, žal ga prav tako že dolgo ni več med nami, Privšek, je bil štiri leta mlajši od Robežnika, najpopularnejši med njimi, Sepe, pa jih je imel osemdeset pred tremi leti. Jure in Mojzes, kot prijatelji imenujejo Sepeta, sta že prek šest desetletij ne samo glasbena kolega in somišljenika, ampak tudi najboljša prijatelja, četudi po marsičem drugem dokaj različna možakarja.
Glasbeni samouk že leta 1949
Robežnik je bil rojen v Ljubljani. Glasbeni samouk je že leta 1949, star komaj 16 let, ustanovil jazzovski kvartet, kar je bilo tedaj nekaj nezaslišanega, nato je bil vibrafonist v ansamblu Mojmirja Sepeta. V zgodovino jazza se je vpisal tudi zato, ker je bil prvi vibrafonist pri nas. Pri tridesetih letih starosti, torej pred petdesetimi leti, je napisal večno skladbo Orion, njegovo največkrat izvajano. Po diplomi iz angleščine in nemščine se je zaposlil na Radiu Ljubljana, najprej kot producent, nato pa še kot urednik oziroma direktor Založbe kaset in plošč.
Mladi Robežnik se je že kmalu po vojni zaljubil v jazz in nov inštrument, ki ga tedaj pri nas še ni bilo, vibrafon. To je bilo torej tisto, česar si je mlad muzikant Jure silno želel. V Parizu so imeli slovenski jazzisti prijatelja, bivšega glasbenika pri jazzovskem ansamblu Bojana Adamiča Berači, Mirana Ogrizka. »Bil je izvrsten tip, frajer, da mu ni bilo para,« je Robežnik dejal v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo. Ko so Berači igrali v Ankaranu, po možnosti visokim uslužbencem in miličnikom sekretariata za notranje zadeve, ki so imeli na Debelem rtiču sindikalni dom in počitniški tabor, se je usedel v sandolin, nestabilen čolniček na vesla, ki se zlahka prevrne, in odveslal v Trst, od tam pa je odšel v Pariz. Njegov stric je imel v Parizu uspešno knjižno založbo in Ogrizek je tam postal menedžer za Natova vojaška oporišča, ki so jih Američani imeli po vsej Franciji, dokler jih Charles de Gaulle ni vrgel ven. Ogrizek je v Parizu rad pomagal slovenskim prijateljem, ki so v petdesetih letih željni spoznavanja obljubljene dežele na zahodu, boemskega življenja, avantur in tudi zaslužka prihajali v mesto ob Seni. Če me spomin ne vara, mi je nekoč o Ogrizku, neverjetnem slovenskem frajerju v Parizu, pripovedoval zdaj že pokojni Miro Poč, znameniti urednik in novinar Dela, boem par exellence, ki je bil skupaj s prijateljem, nekdanjim košarkarjem Olimpije in aškovcem Petrom Kraljem, na obiranju grozdja v Franciji in ju je, potem ko sta v enem dnevu v Parizu zapravila ves enomesečni zaslužek, reševal prav Ogrizek.
Zaslužil svoj prvi vibrafon
Tako so v Pariz prišli tudi Jure Robežnik, pianist Borut Lesjak in kitarist Mitja Butara, Ogrizek pa jim je omogočil, da so pol leta nastopali po ameriških oporiščih. Kakopak sta bila tudi Lesjak in Butara sijajna glasbenika, Lesjak je bil v petdesetih avtor naslovne pesmi filma Ne čakaj pomladi (drugi del kultne Vesne), za katero je besedilo prispeval Frane Milčinski - Ježek, pela pa je Olga Bedjanič; Butara je igral s Slavkom Avsenikom, še preden so iz njegovega tria nastali sloviti Avseniki. Tako je Robežnik zaslužil za svoj prvi vibrafon: trdo zasluženi inštrument, s katerim je bil čisto obseden in povsem nor nanj, je končno privlekel v Ljubljano in začel na njem igrati in z njim snemati.
Pravi, da je za eno njegovih najbolj znanih, Na vrhu Nebotičnika, zelo zaslužen veliki prijatelj, že pokojni pesnik Gregor Strniša. Refren mala terasa sredi Ljubljane... je zagotovo nastal na vrhu Nebotičnika, kamor je poleti na teraso, pozimi pa v kavarno vsak dan hodil pisat pesnik. To je bil njegov ritual. Strniša je med drugim ustvaril več kot 400 besedil za popevke! No, v Raufenku, slovitem baru na vrhu Nebotičnika, pa je še kot gimnazijec, spet z Borutom Lesjakom, ponoči igral tudi Robežnik, takrat na harmoniki. Nekoč je tja zaneslo tudi njegovega gimnazijskega profesorja in skoraj vso noč, bar je bil odprt do ranega jutra, se je moral Jure skrivati za harmoniko, da ga ni opazil.
Za večino njegovih skladb so besedila napisali vrhunski poeti in tekstopisci, Gregor Strniša, Ervin Fritz, Svetlana Makarovič (mimogrede, nekoč tudi intimna prijateljica Strniše), celo Edvard Kocbek in Tomaž Šalamun pa Elza Budau in Dušan Velkaverh.
Vibrafonista v slovenskem jazzu dolgo po Robežniku ni bilo, kot bi ta inštrument izumrl, toda zdaj imamo enega, za katerega Jure pravi, da je fantastičen. Gre za Vida Jamnika, Korošca z Raven, diplomanta jazza oddelka glasbenega konservatorija v Celovcu, ki velja za enega izmed najbolj talentiranih mladih glasbenikov Evrope.
