Čeprav je gobarska sezona katastrofalna – menda celo najslabša v zadnjih sto letih –, so se inšpektorji požrtvovalno vrgli na delo. Prečesali so slovenske, predvsem gorenjske hoste in dokazali, da jih imamo neupravičeno za brezzobe tigre: mediji so lahko poročali, da so stopili na prste številnim krivolovcem, ki so iz gozda tovorili tudi po 16, 17, 18 kil. Dovoljeni iznos tako imenovanega rekreativnega nabiranja gob je, kot zagotovo veste, dva kilograma na osebo na dan. Vsekakor bi si gozdne inšpektorje za zgled lahko vzeli gradbeni – ne nazadnje pri nas črne gradnje rastejo kot gobe po dežju.
Da le krivolovskih specialitet, ki niso končale na krožnikih (gostiln), po zasegu niso pustili zgniti! V skladu z vsesplošnim varčevanjem bi seveda bilo, če bi jih odstopili menzi pri koritu, kjer se hranijo marljivi inšpektorji. Tudi oni so samo ljudje in le kdo jim ne bi privoščil tenstanih jurčkov z jajčki?
Meni so v nedeljo zvečer zelo teknili. Ni bilo veliko, itak pa so gobe v bistvu začimbe, pravijo. Jedel sem jih torej po gramih, ne dekah ali kilogramih: na čebulci, začinjene s peteršiljem in še dodatno z dejstvom, da smo jih na kratkem sprehodu po severnodolenjskem gozdu našli sami. No, z majhno pomočjo lokalnega prebivalstva. S štirikolesnikom se je počasi prikobalil po gozdni poti. Bolj iz vljudnosti kot zares je neznancu v pozdrav poletelo vprašanje: Je kaj gob?
V nasprotju z vsemi pravili gobarskega egoizma sem dobil odgovor, da so, in celo namig, kje. Gobar, ki izda svoj rajon naključnemu nabiralcu?! Tega res še nisem slišal, kaj šele doživel. Za dobro vago prijaznosti je dve sedmini ulova poklonil najmlajšima članoma naše odpravice in jurčki so res čakali tam, kamor nas je poslal. Premalo za inšpektorja, a povsem dovolj za veliko veselje ob prvonajdenčku, pa ob drugem in tretjem. Na medveda smo pozabili in še vlomilci, ki prežijo na avte gobarjev in zaradi katerih smo vso kramo s sedežev zmetali v prtljažnik, so nas preskočili. Kriza s sušo, pač.
