Juncker proti Junckerju

Luksemburg je najmanjša in hkrati najbogatejša država EU. Skrivnost uspeha te žepne državice, ki je po številu prebivalcev kar štirikrat manjša od Slovenije, pa zadnje čase dobiva čudno podobo. Mednarodna preiskava o davčnih utajah je odkrila, da je v Luksemburgu parkiranih za več milijard dolarjev davčnih utaj največjih svetovnih multinacionalk. V tej državici bo tudi naša finančna uprava slej ko prej našla precej skritih milijonov, ki so se tja stekali iz Slovenije. Luksemburg je namreč dolga leta izkoriščal davčno neusklajenost držav EU. Pravzaprav je tako oškodoval druge članice EU, tudi Slovenijo. Jean Claude Juncker, novi predsednik Evropske komisije, je bil predsednik vlade Luksemburga vse od leta 1995 pa do leta 2013, vmes pa nekaj časa tudi finančni minister. Zato je nenavadno, da se nekateri zdaj sprašujejo, ali je za to sploh vedel. Letos je, preden je postal predsednik Evropske komisije, izjavil, da bo poskusil v evropski davčni sistem vnesti etiko in moralo. Po zadnjih razkritjih o »skritih« in v davčnem smislu »opranih« milijardah, ki so v Luksemburgu, se zdi ta izjava precej ironična. Evropska komisija je še v prejšnji sestavi odprla preiskavo glede davčnih ugodnosti, ki jih je Luksemburg podeljeval davčnim zavezancem. Tako bo zdaj pravzaprav Juncker kot predsednik Evropske komisije preiskoval Junckerja kot predsednika vlade Luksemburga. Luksemburg seveda še zdaleč ni edina davčna oaza v Evropi. Nekateri najbogatejši Slovenci so, tako kot še mnogi ruski tajkuni, poiskali svoje davčno zavetje na Cipru. Ne smemo zanemariti niti Nizozemske, ki je tudi bila finančno pribežališče nekaterih slovenskih tajkunov. Gospodarska kriza je vodilne v EU prisilila, da so prenehali tiščati glavo v pesek pred skrivanjem milijard v davčnih oazah. Težko je državljanom EU pridigati o nujnosti varčevanja in hkrati tiščati glavo v pesek pred davčnimi utajami in skritimi parkiranimi milijardami. V prihodnjih tednih in mesecih bo zanimivo videti, ali bodo storjeni konkretni ukrepi, s katerimi bi odpravili skrivanje milijard v EU. V interesu vplivnih omrežij je, da se nič ne spremeni. Navsezadnje iz te omare davčnih oaz padajo tudi okostnjaki, ki jih je za sabo pustil predsednik Evropske komisije. Zato bosta ukvarjanje s tem problemom in odprava davčnega izigravanja pravi preizkus za Junckerja, ali je z uvajanjem etike in morale v evropski davčni sistem mislil resno ali je šlo za navadno politično retoriko, ki jo pogosto slišimo tudi doma.