BRUSELJ, LJUBLJANA – Na prvi pogled pobuda predsednika Evropske komisije dr. Jean-Clauda Junckerja, da bi Evropska unija – kljub temu da ima že vsaka njena članica svojo vojsko – imela še skupno elitno vojsko, morda niti ni videti kot nekaj nenavadnega. Ko je, namreč, Juncker v začetku tega leta evropskim javnostim nizal svoje argumente za to, da bi Evropska unija čim prej ustanovila (in potem tudi financirala!) skupno panevropsko vojsko ter s tem, na primer, Putinovi Rusiji jasno pokazala, da misli še kako resno z obrambo evropskih vrednot, je med drugim poudarjal, da marsikatera velika država, ki ni članica EU, skupne evropske zunanje in varnostne politike pač ne jemlje dovolj resno: »Pa saj ne bi ustvarili evropske vojske zato, da bi jo takoj uporabili ali da bi že v naslednjem trenutku nekoga napadli.« Dejal je, da bi skupna vojska že na simbolni ravni omogočila, da bi se EU precej bolj prepričljivo odzivala na morebitne grožnje za mir na območju neke države članice ali na območju katere od držav, ki mejijo na EU.
Z Natom pa ne bi tekmovala
Juncker je poleg tega, očitno zato, da bi se že vnaprej izognil pomislekom (kritikam) Nata in ZDA, hitel zatrjevati, da panevropska vojska »zagotovo nikoli ne bi tekmovala z Natom«, v katerega je vključenih 22 od 28 članic EU, marveč bi sodelovala z njim in ZDA, sočasno krepila svojo obrambno pripravljenost in še vsemu svetu pokazala, da noče, da bi še kdaj bile vojne med njenimi državami članicami oziroma sploh vojne.
Junckerjevo sanjarjenje o skupnih evropskih oboroženih silah, o nekakšni skupni vojski »združenih držav Evrope«, je pričakovano najodločneje zavrnila Velika Britanija, ki vztraja, da je obramba vsake države članice EU predvsem stvar varnostno-obrambnih sil te posamezne članice. Britanci, ki bi radi skrčili celo svoj obrambni proračun (želijo namreč zmanjšati število svojih vojakov), so se takoj tudi retorično vprašali, na čigavo pomoč bi se morala po novem zanašati država članica EU, ki bi se soočala z resno varnostno grožnjo, na pomoč Nata ali zanesljivost skupne evropske vojske. No, tudi ruski mediji so, kajpak, Junckerjevo pobudo razglasili za zgolj kazanje mišic oziroma za zelo dragega papirnatega zmaja, s katerim bi radi iz Bruslja prestrašili predvsem vse tiste, ki se vedno in o vsem le ne strinjajo in ne morejo strinjati z Evropsko komisijo.
Netransparentna trgovina z orožjem
Na občutljivost prenagljenega napovedovanja skupne evropske vojske je na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, ko je ta prejšnji mesec obravnaval Poročilo o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike, opozoril tudi evropski poslanec iz Slovenije dr. Igor Šoltes (Zeleni/ESS): »Skupna varnostna in obrambna politika EU je občutljiva tema, ki odpira številne dileme zlasti v času ekonomske krize in številnih kriznih žarišč, ki ustvarjajo reke beguncev, ki se potem zlivajo na obrobje EU. Za odpravo revščine naj bi tako države članice EU namenile 0,7 odstotka BDP, za financiranje razvoja obrambe pred tretjim svetom pa kar 2 odstotka. Sredstva za obrambo EU so velikokrat vreča brez dna, še posebno takrat, ko je njihova poraba netransparentna v imenu zagotavljanja zaupnosti nabav oborožitve. Naša prioriteta pa bi morala biti, da te nabave naredimo pregledne, brez škandalov in korupcije, brez gromozanskih zaslužkov posrednikov pri nabavi vojaške opreme. Le tako bi lahko povrnili zaupanje in Evropejce prepričali, da je poraba denarja za vojsko v interesu državljanov EU.«
Je pa, o tem je poročala tudi revija Obramba, nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen »pogojno« že podprla Junckerja, rekoč, da bi se nemška vojska najbrž delno vključila v skupno evropsko vojsko, če bi bili za to izpolnjeni nekateri pogoji. Zelo podobno stališče kot von der Leynova je zagovarjal tudi Norbert Röttgen, predsednik nemškega parlamentarnega zunanjepolitičnega odbora. Ko je Juncker o svoji zamisli spregovoril v intervjuju za nemški Die Welt, ki velja za enega od ključnih medijskih stebrov nemške konservativne politike, je odgovarjal tudi na vprašanje, ali bi si Rusija sploh upala izvajati vojaški pritisk nad Ukrajino, če bi Evropska unija že imela skupno oziroma najboljšo, najbolje opremljeno in najučinkovitejšo armado na svetu: dejal je, da si Rusija najbrž v tem primeru res ne bi upala izzivati Ukrajine, da pa nikoli ne kaže političnih problemov reševati z vojaško grožnjo. Dodal je, da bi, če bi že imeli skupno vojsko EU, tudi tiste članice EU, ki niso v Natu, lahko laže na obrambnem področju sodelovale s članicami EU, ki niso članice Nata.
Lobisti le niso vrgli pušk v koruzo
Nekaj časa je celo že kazalo, da so predsednik Evropske komisije dr. Jean-Claude Juncker in njegovi najpomembnejši zavezniki Nemci morda le uvideli, da najbrž nima smisla vztrajati z zavzemanjem za ustanovitev evropske armade in posledično njeno zelo drago oboroževanje. V zadnjih dnevih prejšnjega meseca pa so nekateri agitatorji (celo nekateri evropski generali, predstavniki Evropskega združenja vesoljske in obrambne industrije itn.) znova začeli poudarjati, da bi zaradi negotovosti na mejah EU (od Bližnjega vzhoda do Rusije) vsekakor kazalo nadaljevati že začeto razpravo o tem, s čim vse bi bilo mogoče obrambno okrepiti Evropo, konec koncev tudi razpravo o številnih prednostih skupne vojske EU. Razumljivo, v interesu orožarske industrije, njenih agresivnih lobistov ter koruptivnih prisklednikov prve in drugih zagotovo ni odnehati. Pri trgovini z orožjem gre vedno tudi za denar. Za zelo veliko denarja.
