»Nisem prava oseba za ta članek,« mi je dejala, ko sva nekega vlažnega zimskega večera sedeli na čaju v enem od ljubljanskih lokalov. In dodala: »Moja zgodba ni zgodba o uspehu. Jaz se še vedno borim.« V preprostih, športno-elegantnih oblačilih – v hlačah iz blaga, brezrokavniku iz črnega moherja s puli ovratnikom, ki ga nosi čez belo bombažno majico – in z veliko pisano torbico je videti kot običajno dekle v poznih 20. letih. Ima srčast obraz in deško paževsko pričesko: na prvi pogled se zdi uspešna, odločna in samozavestna. Nikoli ne bi uganili, da ima za seboj leta noči, v katerih se je z grozo prebujala iz strahotnih sanj, da je nekoč zaradi razmer praktično živela na cesti, da so jo neusmiljeno zlorabili tisti, ki bi jo morali najbolj ljubiti, in da še vedno vsak dan premaguje sence, ki jih na sončno sedanjost meče žalostna družinska zgodovina. Njene male vsakodnevne zmage se ne bodo vtisnile v zgodovino, čeprav se pogum, ki ga potrebuje zanje, z lahkoto meri s tistim, ki so ga za svoje zgodovinske dosežke potrebovale Marie Curie, Frida Cahlo ali Clara Zetkin: ona in vse druge, ki so trpele ali še trpijo zaradi ran, ki so jih zadali očetje, očimi, strici, dedki, sosedje in z molkom, apatičnostjo ali celo sodelovanjem tudi njihove ženske polovice. One morda nikoli ne bodo postale zgodovinske osebnosti, a so junakinje vsakdana.
Nihče ni opazil zlorabe
»Doma smo imeli težave,« preprosto razloži grozodejstva, ki so se dogajala za domačimi štirimi stenami: najprej nasilni oče, ki ga še ne šestletna cuka za roko, da ne bi še naprej pretepal mame, nato očim, ki začne z okrutnimi besedami in udarci – s sponko na pasu udriha po občutljivi koži tik pod popkom, tam kjer najbolj boli –, pozneje, ko še ni dopolnila 14 let, pa se nad njo še spolno izživlja. Zlorabe so trajale dolga leta, a nihče ni opazil: ne zdravnica na zdravniškem pregledu ne knjižničarka v knjižnici, v katero se je zatekala, da bi s knjigami ubežala pred kruto resničnostjo in da bi prišla čim bolj pozno iz šole domov. Ničesar ni rekla ne učiteljica, ki je živela v hiši poleg njihovega doma groze, mama pa si je zatiskala oči. Ko so jo nekoč – stara je bila 15 let – sredi sobe čakale na kup zmetane njene stvari, na vratih pa očimovo sporočilo, da je ne želi več videti, si je oddahnila: dobila je zeleno luč za odhod v boljši svet.
S trebuhom za kruhom pri petnajstih
Od trenutka, ko se je z materjo pri šestih letih preselila k očimu, je postala nekakšna pomožna delovna sila. Ko so zidali klet, je prenašala težak gradbeni material in s cepinom udrihala po posebno trdovratnih področjih terena. »Očim mi je vcepil v glavo, če ne delaš, nisi nič vreden,« pravi. V primerjavi z delom, ki ga je morala opravljati doma, so bile šolske naloge otročje lahke. Kljub temu da je od doma odšla, ne da bi vedela, kje bo naslednji dan spala, je bila nepopisno srečna: »Bila sem svobodna kot metuljček. Z mene je padlo breme nenehnega stresa, kdaj bo očim prišel domov. Izginili so stalni strah, ali bo vse v redu, nenehno poslušanje, preverjanje, pazljivost. Čeprav sem nekaj časa spala zunaj, sem bila na boljšem.« V tem obdobju je prvič spregovorila o zlorabi: najprej s prijateljico, katere družina jo je nato za nekaj časa vzela pod streho, nato v stanovanjski skupini, ki je bila namenjena otrokom s težavami v družini. Nihče – ne očim in mama niti odtujeni, alkoholu vdani biološki oče – je ni nikoli iskal.
Šolanje kot upor
Šolo je imela od nekdaj rada, čeprav so jo sošolci, še posebno v osnovni šoli, pogosto zbadali zaradi siromašnih oblačil. Učenje ji je šlo zlahka. Zanjo je bilo to, da je bila uspešna v šoli, neke vrste upor: očim in mama nista podpirala njene ukaželjnosti. »Očim je sovražil to, da sem hodila v šolo. Ne vem, zakaj. Mogoče se mu je zdelo, da bom potem prepametna,« se spominja. Namesto na gimnazijo, kamor si je želela, da bi lahko pozneje začela študij medicine, se je vpisala na srednjo zdravstveno šolo. »Študij medicine traja sedem let, doma niti v sanjah ne bi privolili v to, da bi me morali tako dolgo vzdrževati,« pravi. Kljub temu da so jo proti koncu šolanja premamili droge in alkohol, »ta svet mi je bil preveč domač, da bi se mu izogibala«, je uspešno končala srednjo šolo, pozneje pa z magisterijem zaključila fakulteto: »Če sem odkrita, to, da sem končala šolo v za marsikoga nemogočih razmerah, zame ni dosežek. Bilo je preveč preprosto.«
Vzorci, ki nočejo oditi
Leta po tem, ko se je odselila od doma, so jo mučile grozljive nočne more. Najpreprostejše reči, ki jih človek nevede usvoji s povprečnim otroštvom, so bile zanjo izjemen izziv. »Po tem, ko sem odšla od doma, sem pogosto sedela na klopi v parku in opazovala ljudi, kako se obnašajo drug do drugega, kako se pogovarjajo drug z drugim,« se spominja. Prebrala je na kupe strokovnih knjig. S preteklostjo je razčiščevala – in to ob pomoči priročnikov in terapevtov počne še vedno. Ko posluša probleme, o katerih ji govorijo kolegice v službi ali znanke, se ji zdi, kot da bi bila z drugega planeta: »Ubadam se se stvarmi, ki normalnemu človeku ne bi padle na pamet. Ne znam, na primer, iti v trgovino in kupiti, kar potrebujem. Ne znam načrtovati nakupov, tega doma nismo počeli. Nimam privzgojenega občutka za red.« Najbolj pereča zapuščina težkega otroštva je nizka samozavest: z njo se neprestano bori še danes. Koliko žensk, na videz popolnoma srečnih, se v sebi vsak dan bori z demoni pretekle zlorabe?
