Propagandna akcija Košarkarske zveze Slovenije, ki člane moške reprezentance označuje kot junake, seveda nima totalitarnih značilnosti pranja možganov; nasprotno, deluje kot naivna potegavščina za slovensko javnost. Junaki? No, rezultatska dejstva govorijo drugače, saj so slovenski igralci basketa na zadnjih dveh velikih tekmovanjih storili kiksa, ki sta jih stala to, da bi si tudi s podčrtanim izidskim potrdilom upravičeno pridobili naziv junaki. Na slovenskem eurobasketu leta 2013 jim je po pokoritvi dvakratnih zaporednih evropskih prvakov Špancev v skupini C v Celju spodrsnilo proti Hrvaški. Ključne minute poraza po podaljšku smo prek televizijskega zaslona spremljali v novinarskem središču skupine A v ljubljanskem Tivoliju, kjer je igrala poznejša prvakinja stare celine Francija, eden od kolegov iz sedme sile pa je takrat razočarano navrgel: »Izgubili so ravno tekmo, ki je ne bi smeli.« Ključ ni bil več v slovenskih rokah, izbranci Božidarja Maljkovića so nato razočarani pokleknili še proti Poljski. V drugem delu tekmovanja sta padli Italija in Grčija, obračun proti Finski ni odločal o ničemer, a so Skandinavci s 16 točkami razlike torpedirali junake. V četrfinalu proti Francozom s Tonyjem Parkerjem na čelu ni šlo, izšlo se je za peto mesto.
Slovenci so na lanskem svetovnem prvenstvu v Španiji v skupini D padli v ključnem obračunu z Litvo, in zato, po avstralski igrici s porazom proti Angoli, vedeli, da jih v četrtfinalu, v osmini so ugnali Dominikansko republiko, čakajo nepremagljive ZDA. Po učni uri košarke je na koncu padlo sedmo mesto. Da se da, so dokazali Francozi brez pomoči Parkerja, saj so osvojili bron, sploh svoje prvo odličje na SP. Torej, KZS, najprej je treba skočiti, in nato reči hop (junaki). A propaganda seveda služi tudi temu, da bo na letošnje EP v Zagreb spet prišla, kot v Beogradu 2005., armada slovenskih navijačev, da vzpodbuja svoje (junaške) košarkarje. Da bodo ti res postali heroji, pa je treba dobiti tudi kakšen odločilni dvoboj, ko bodo živci napeti in pokali kot struna.
