Junak morskih globin v Piranu

PIRAN – Muzej podvodnih dejavnosti Piran je s starimi skafandri, modeli podmornic in številnimi zgodbami iz globin edinstven daleč naokrog. Prikazuje svetovno zgodovino potapljanja, njegov razvoj na Jadranu in Slovenskem. Še posebno boste presenečeni nad bogato tradicijo slovenskega potapljaštva, podmorničarstva ter drugih oblik podvodnih dejavnosti. Marsikateri obiskovalec je začuden, kako tesno smo bili Slovenci povezani z vsem, kar se je zadnjih sto let dogajalo pod vodo.

»Obiskalo nas je že približno 90.000 radovednežev in presenetljivo velik je odziv v tuji strokovni javnosti. K nam prihajajo ugledni predstavniki, ki se ukvarjajo s proučevanjem zgodovine potapljanja v Angliji, Franciji, Nemčiji, Norveški, Rusiji, ZDA … Vsi so navdušeni in izjemno presenečeni, da imamo tako pestro zgodovino potapljanja in tako redke, celo prve primerke opreme,« pravi ustanovitelj muzeja mag. Žarko Sajič.

Med tiste, za katere je potapljanje pomemben del življenja, spada tudi Švicar Hannes Keller, soustvarjalec zgodovine potapljanja in svetovna potapljaška legenda. Tretjega decembra 1962 se je skupaj z britanskim novinarjem Petrom Smallom pri Katalinskih otokih v Kaliforniji spustil do globine 300 metrov in postavil do tedaj nepojmljivi svetovni rekord v globinskem potopu na odprtem morju. Po mnenju mnogih je šlo za človekov uspeh, ki je bil primerljiv s prvim korakom Armstronga na Luni sedem let pozneje.

»Kellerjev podvig je na široko odprl vrata za podvodna dela na naftnih ploščadih, saj prej potapljači niso mogli delati na tako velikih globinah. To je danes, ko se človek po meni znanih podatkih lahko potopi tudi 500 metrov globoko, vsakodnevna praksa,« ocenjuje njegov podvig legenda našega potapljanja in izvrstni podvodni fotograf, Marjan Richter.

Rad se spominja časov pred 50 leti, saj so imeli takrat naši potapljači pogoste stike s kolegi iz Švice. »Ko smo šli slovenski potapljači dve leti pred Kellerjevim rekordnim potopom na potapljaško ekspedicijo na Rdeče morje, nas je radijski novinar Milenko Šober povezal s švicarskim pionirjem potapljanja in uspešnim pravnikom dr. Hermannom Heberleinom. Ta je močno podpiral prizadevanja Kellerja in je tudi nam precej pomagal. Ni manjkalo veliko, da bi zaradi naših stikov Švicarji takrat v nekdanjo Jugoslavijo prihajali na potope zelo redno. A kaj ko pri nas ni bilo razumevanja za kaj takega. Že če si pod vodo fotografiral, si bil lahko avtomatično celo vohun. Tako sem spoznal zgodbo Kellerja, in večkrat se ga spomnim. Do njegovih odkritij v potapljaštvu niso bile znane mešanice plinov, s katerimi se je prvi teoretično in nato tudi praktično ukvarjal. Te so bile nadomestek za zrak v jeklenkah, ki so ga pri potopih uporabljali potapljači. Vsekakor pa pri njegovem rekordnem, a tudi tragičnem potopu ne bi bil rad poleg,« se spominja Richter.

Izjemna pridobitev

Keller je kot znanstvenik želel dokazati svojo teorijo, da lahko potapljač, če vdihava različne kombinacije plinov, torej ne zraka, doseže ekstremne globine. To je tudi preizkusil. Potop je potekal pod pokroviteljstvom ameriške vojne mornarice, ki je seveda pokazala izjemno zanimanje za tako ekstremne raziskave. Žal sta se po doseženem rekordu dva udeleženca potopa smrtno ponesrečila.

V globino so Kellerja in Smalla spustili s potapljaškim zvonom. Na dnu sta odprla posebno loputo in Keller se je pogumno odpravil v temačno globino. Na morskem dnu se je zadržal le dve minuti. Ko se je vrnil v zvon, pa ni vse potekalo po načrtih. Med loputo in zvonom se mu je zataknila plavutka, zvon pa so že začeli dvigovati. A loputa ni dobro tesnila in zaradi hitrega zniževanja tlaka je Small kmalu izgubil zavest in umrl. Eden od potapljačev, ki so se takoj potopili, da bi sodelovali pri dvigovanju, je za vedno izginil. Keller je kljub težavam preživel, vendar ga je tragedija tako prizadela, da se je nehal potapljati, občutek krivde pa ga je žrl vrsto let. Keller je bil ob obisku Muzeja podvodnih dejavnosti Piran najbolj navdušen nad opremo avstro-ogrske vojne mornarice, ki si jo je lahko prvič ogledal v živo. Prav tako so ga prevzele dogodivščine mladih slovenskih nadobudnežev z bratoma Ivanom in Dušanom Kuščerjem na čelu, ki veljata za začetnika našega športnega potapljanja; že leta 1937 sta se potapljala z doma narejeno opremo.

Priznati je treba, da muzej tudi v mednarodnem merilu v strokovnih krogih opravlja pomembno funkcijo promocije Slovenije in njene pomorske zgodovine. Vodja muzeja Sajič zato težko razume, da mu tako lokalna skupnost kot država ne namenjata ustrezne podpore. Ne nazadnje je bil deležen številnih pohval laične in strokovne javnosti, pred leti pa je celo prejel prestižno mednarodno priznanje kot muzej leta.

V njem so izjemno ponosni na zadnjo pridobitev – redko in dobro ohranjeno potapljaško čelado. Ta je najpomembnejši del kompleta, ki so ga konec 19. in na začetku 20. stoletja uporabljali prvi potapljači na Jadranu. Čelada za potapljanje znamke HAG je nemške proizvodnje, a so se z njo potapljali pripadniki avstro-ogrske vojne mornarice.

»Te dni intenzivno pregledujemo in urejamo še ne razstavljeno, a že zbrano opremo, ki so jo nekoč uporabljali za nabiranje spužev, koral in školjk. To je zanimiva oprema, ki se je skozi čas razvijala skupaj s potapljaštvom, a ni bila še nikjer razstavljena,« napoveduje nove muzejske projekte Sajič.