LJUBLJANA, TRŽIČ – Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo iz Tržiča in Občinsko združenje slovenskih častnikov Tržič vsako leto organizirata (pred)novoletni ples. Pred štirimi dnevi sta ga že devetič po vrsti v dvorani Doma krajanov v Podljubelju. Prav letos pa je po prireditvi v Podjubelju z našim uredništvom stopilo v stik nekaj ogorčenih veteranov, ki so nas (in prek nas slovensko javnost) želeli opozoriti, da so se na 9. tržiškem novoletnem plesu veteranov in častnikov dogajale – čudne stvari. Edo Polajnar, veteran vojne za Slovenijo in član obeh organizacij, nam je v mailu opisal, kaj je njega in njegovo ženo ter njegovega prijatelja Janeza Bogataja, prav tako veterana in odlikovanega nekdanjega pripadnika Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), in njegovo ženo letos tako zelo zmotilo, da so »užaljeni, razočarani in žalostni protestno zapustili prireditev«. Prireditev, ki naj bi se je po podatkih območnega združenja veteranov letos udeležilo samo 86 ljudi (povabljencev in njihovih spremljevalk), čeprav so povabili 241 veteranov in častnikov z ženami oziroma partnericami, se je začela s slavnostnimi nagovori Vojka Damjana, predsednika območnega veteranskega združenja, Tineta Klemenčiča (Občinsko združenje slovenskih častnikov Tržič) in predstavnika Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Jureta Jerkiča. Vsi trije so zbranim voščili srečno novo leto, nobeden od treh pa, poudarja Polajnar, si ni upal voščiti veselih in mirnih božičnih praznikov.
Jugonostalgični glasbeni izbor?
Po nagovorih so udeleženci prireditve zaplesali ob zvokih glasbenega dua Ajda, vendar sta Polajnar in Bogataj prav kmalu opazila, da večina skladb spada v tako imenovani jugonostalgični izbor. Polajnar je izvajalca zato prosil, naj igrata več slovenskih skladb, vendar sta njegovo prošnjo preslišala. In kaj se je zgodilo približno ob polnoči? Harmonikar je napovedal naslednjo »skladbo, ki jo vsi dobro poznamo«, in začel igrati Jugoslavijo: »Od Vardara pa do Triglava itn.« Polajnar in Bogataj sta z gestikuliranjem poskušala pritegniti pozornost glasbenikov in jima namigniti, naj vendar že nehata. Pa nista nehala. »Pričakovali smo,« pripoveduje Polajnar, »da bo ob tem kaj ukrenil predsednik območnega združenja veteranov Damjan – predsednik častnikov Klemenčič je že prej odšel – in se nam bo opravičil. Ker se ni, smo prireditev protestno zapustili. Moj prijatelj Bogataj je potem o incidentu obvestil celo policijo, a še ni prejel nobenega njenega odgovora.« Polajnar se sprašuje, ali bo glede na »namerno demontažo vrednot slovenske osamosvojitve« zdaj kar koli rekel vsaj predsednik ZVVS, ki ga v takšnih primerih k odzivu zavezuje statut veteranske zveze.
Po telefonu smo, kajpak, poklicali zdajšnjega predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo, »domoljubne, samostojne, nestrankarske, nepridobitne in nevladne zveze območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo«, generala Ladislava Lipiča, ki nam je pojasnil, da so posamezna območna združenja pač razmeroma avtonomna pri organiziranju proslav in še posebno prireditev, na katerih se njihovi člani zabavajo: »Ne bi si upal reči, da se te ali one glasbe ne sme igrati na veteranskih prireditvah ali da bi jo morali celo prepovedati. Prvič slišim, da se je v Podljubelju pojavila takšna zadrega. Člani območnega združenja se bodo morali sami pogovoriti in opredeliti do tega. Govoriti o nekakšni jugonostalgični glasbi pa se mi zdi nespodobno. Menim, da je povsem sprejemljivo, da so člani ZVVS danes naklonjeni različnim političnim opredelitvam, strankam in ideologijam. Zame kot njihovega predsednika so kljub temu čisto vsi enako pomembni.« Nekdanji predsednik ZVVS Srečko Lisjak je nekoliko drugačnega mnenja: »Seveda še vedno obstaja odpor do nekaterih stvari, ki jih veterani simbolno povezujemo z dogajanjem med osamosvojitveno vojno ali z agresorsko vojsko. Meni se zdi sicer pomembneje, kako je na uradnih, denimo na državnih proslavah ob različnih obletnicah, manj pa, kakšno glasbo igrajo na plesih in zabavah območnih združenj. Če ti glasba na plesu ni všeč, praviloma to pokažeš z odhodom. Čeprav nobene glasbe ne kaže prepovedati, bi vsaj organizatorji morali biti bolj tenkočutni in paziti, da ne nikogar ne izzivajo ali žalijo z izbranim repertoarjem. Niti meni, priznam, ne bi bilo všeč, če bi na plesu ZVVS igrali srbska kola in Jugoslavijo.«
Območni predsednik (za)vrača očitke
Poklicali smo tudi predsednika območnega (tržiškega) veteranskega združenja Vojka Damjana. Že uvodoma je ostro zavrnil očitke Eda Polajnarja: »Toda vi ne veste, da je Polajnar član SDS. Zdaj je občutljiv za vsako stvar, svojčas, ko je bil še učitelj v tehniški šoli v Kranju, pa je bil velik komunist. Ne moti me, da se je prebarval. Vsak ima pravico to storiti, če hoče. In res me niso motila ne kola ne pesem Jugoslavija. Zakaj pa bi me? Danes lahko to glasbo vsak dan slišimo na radiu. Ko so igrali Jugoslavijo, je ura morala biti že vsaj pol enih in je bilo na plesišču, upam si trditi, le še deset ljudi. Ni pa Polajnar prišel k meni in me opozoril, da ga kar koli moti.« Damjan nam je še omenil, da je bil v času osamosvajanja v Vomu in je osebno preštel več deset milijonov nemških mark kupnine, ki so nam jo Hrvati morali plačali za orožje, ki jim ga je prodalo obrambno ministrstvo: »Ker sem o štetju mark in o tem, kako je denar pozneje izginil, govoril z avtorjema knjige o slovenski trgovini z orožjem, so mi nekaj časa grozili po telefonu.«
