V zadnjem času so spet glasnejši preroki, ki nam dopovedujejo, da se začenja razpad evrskega območja, ki je povezan z začetkom konca nesrečne evropske valute. Med tistimi, ki to verjamejo, je tudi italijanski nekdanji finančni minister, ekonomist Vincenzo Visco. Ta trdi, da, če se Evropska unija v naslednjih mesecih ne bo odrekla zgrešeni finančni politiki in ne bo znala Angele Merkel prepričati, naj Nemčija stori enako, bo evro nehal uporabljati ves tako imenovani jug EU, ki se mu bo pridružila tudi Francija. Ker? Ker v Bruslju trmasto zagovarjajo varčevanje oziroma merila, ki so diametralno nasprotna tistim, ki jih uveljavljajo ZDA in Velika Britanija, kjer se je medtem le začela obetavna gospodarska rast. Podobno kot Visco meni tudi njegov francoski kolega Jacques Sapir, ki sploh ne dvomi, da si bodo v Italiji prihodnje leto za svojo valuto raje izbrali liro. Če želijo rešiti vsaj tisti del italijanskega gospodarstva, ki ga je še mogoče rešiti. Sapir je resda že (leta 2012) napovedoval izstop Francije iz evrskega območja. Mogoče pa se bo italijanski premier Matteo Renzi zadovoljil že s tem, da bo izsiljeval in uspešno izsilil bruseljske birokrate in še Merklovo? Mogoče.
Slovenski davkoplačevalci se soočamo s podobnimi zadregami kot naši zahodni sosedje Italijani ali celo z večjimi. Z večjimi? Ker si naša domnevno tako zelo sposobna politična vrhuška v Bruslju nikoli ne upa udariti po mizi in izreči heretičnega bobu bob, saj je, če ji predsednik Evropske komisije ali kateri od evropskih ministrov vljudno nameni nekaj nasmehov, v hipu spet povsem ponižna in ubogljiva. Imate prav, na mesijanske nostradamuse, ki si z neverjetno lahkotnostjo upajo prerokovati, kakšna vse presenečenja nas čakajo v bližnji prihodnosti, res lahko naletimo dobesedno na vsakem koraku. Da ne bo pomote, včasih pa ne glede na vse kaže še tako »neverjetnim« napovedim nameniti, ne, ne preveč, dovolj pozornosti. Že Albert Einstein je opozarjal, da, če vozniku ali voznici uspe med vožnjo povsem varno poljubiti sovoznico ali sovoznika, to predvsem pomeni, da poljubljanju ne posveča toliko pozornosti, kot bi bilo zaželeno oziroma zanj(o) smotrno.
