Jožica s štirimi otroki že
 spomladi pod isto streho?

VELIKI CEROVEC, NOVO MESTO – Sestre, stare 9, 10 in 13 let, so veselo klepetale v garsonjeri Območnega združenja Rdečega križa v Novem mestu. Tudi njihova mamica Jožica Perko je bila zadovoljna, sploh ker je bila čez praznike znova obkrožena s svojimi otroki, čeprav brez 12-letnega sina, ki je proste dni preživel pri botru na Gorenjskem.

Brez kopalnice v enem prostoru

In čeprav je v manjšem stanovanju prijetno toplo in suho, pa to le ni njihov dom. »Res smo že neučakani. Radi bi čim prej znova zaživeli skupaj na Velikem Cerovcu, v naši hiši,« pravi Jožica. In pripomni, da je zdaj precej nerodno, ko živi zdaj tu, zdaj tam. Čez teden je namreč pri stricu in teti v Gotni vasi, ko otroci pridejo iz mladinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani, pa živijo skupaj v garsonjeri v Novem mestu. A pogrešajo domače okolje, domačo vas, prijatelje z vasi. Vse to pa nekako lažje prenašajo, ker vedo, da bo čez nekaj mesecev bolje.

Njihova več kot sto let stara hiša, ki jo je res močno načel zob časa, dobiva po zaslugi številnih dobrih ljudi, podjetnikov, obrtnikov ter seveda Območnega združenja RK Novo mesto in novomeškega centra za socialno delo novo podobo. »Nisem pričakovala tako dobrega odziva. Res sem hvaležna prav vsakemu, ki je pomagal pri gradnji našega doma, vsakemu, ki je kaj prispeval,« je ganjena 37-letna Jožica.

Usoda njene družine se je dobrih ljudi dotaknila po izgubi njenega partnerja. Sam si je vzel življenje. Razmišljanja, zakaj, so zdaj pravzaprav nepomembna, čeprav še vedno bolijo rane ob tako nenadni izgubi partnerja in očeta. A pomembna je prihodnost, predvsem otrok, ki si želijo in si zaslužijo boljše življenje.

Kar težko si je predstavljati, v kakšni bedi je živela družina. Stara, delno še lesena hiša, namreč ni imela ne kopalnice ne stranišča, poznali so le tistega na štrbunk, ki je bil za hišo. Tudi kuhinja je bila bolj tako, za silo, brez odtoka. Vodo za umivanje so segrevali na štedilniku. Vsa družina, tudi Jožičina 73-letna dementna mati, so bivali v enem prostoru. Pred leti so v hiši sicer zamenjali okna v bivalnih prostorih, a kaj ko denarja za nujno in temeljito obnovo hiše, ki se ji je že podirala streha, nikoli ni bilo. Jožica je namreč brez službe, denar je k hiši nosil njen partner, pa še on je bil zadnja tri leta na bolniški. Tako so denar porabili za položnice in nujne stroške, za kakšne naložbe ga nikoli ni bilo. In tako so životarili. Tudi zato odločitev Centra za socialno delo Novo mesto, da otroke preselijo v mladinski dom, kjer imajo občutno boljše razmere za življenje in učenje. Tam obiskujejo tudi osnovno šolo, vsi štirje so namreč še šoloobvezni, najmlajša obiskuje 3., najstarejša 9. razred.

»Pravzaprav nam nič ne manjka, le dom pogrešamo,« pripomni Jožica in doda, da otroke med tednom neskončno pogreša. Tudi oni njo, zato poskušajo vsak vikend čim bolj aktivno preživeti skupaj. In pogrešajo svobodo, ki jo ponuja življenje na deželi. Gibanje na svežem zraku, domače živali. In najmlajša našteva, kaj vse so imeli, ko so bili skupaj; kure, zajce, purane, mačke, gosko. Radi so tudi poprijeli za delo na vrtu ali njivi. Tudi mamo oziroma babico pogrešajo, ta je zdaj v domu za ostarele.

Množična pomoč

Na pobudo novomeškega centra za socialno delo so se na OZRK Novo mesto odločili, da družini pomagajo pri obnovi hiše. Pripravili so načrt, pridobili vse potrebne papirje in novembra so se dela lahko začela. Vreme prekrivanju strehe jeseni resda ni bilo naklonjeno, a hiša je zdaj prekrita, tudi notranjost že dobiva obrise bodočega doma. Ta bo sicer v gabaritih stare hiše, a zdaj je nadzidana še mansarda, da bo v njej več prostora. Seveda je bilo treba narediti tudi ploščo, saj so bili stropi leseni. V zgornjem nadstropju bosta dve otroški sobi, spodaj pa kopalnica, kuhinja, jedilni kot in soba, ki bo tudi dnevni prostor. Hiša pač ni velika, v nadstropju je 50 kvadratnih metrov, a jih je mogoče ob pravilni razporeditvi prostorov uporabno izkoristiti.

»Od stare hiše so ostali le zidovi in klet,« pravi sekretarka OZRK Novo mesto Barbara Ozimek, zadovoljna, da so povsod, kjer so prosili za pomoč, ko so predstavili projekt in stisko družine, naleteli na pozitiven odziv. »Le tako bomo družino obdržali skupaj. Želimo pa tudi in težimo k temu, da bo mama poskrbela za družino, v ta prizadevanja se je aktivno vključil tudi center za socialno delo. Ter da bo skrbela za hišo ter jo vzdrževala, kot je treba,« še doda Ozimkova. In pove, da jim je uspelo do zdaj zbrati dobrih 18.000 evrov, pomemben delež je seveda donatorstvo, in to tako v materialu kot delu.

Številna podjetja, obrtniki, združenja in posamezniki so že ali še bodo pomagali mami samohranilki in njenim štirim otrokom zgraditi nov dom. Potekajo dogovori za opremo, še vedno pa iščejo les za gang in notranje lesene stopnice. Treba bo nabaviti tudi etažno centralno peč, zato na Rdečem križu še vedno zbirajo denar, ki ga lahko podarite tako, da ga nakažete na TRR Sklada za pomoč ljudem v stiski 0297 0025 9477 202, sklic 00-903044.

Dedek Mraz izpolnil željo najmlajši

Stiski družine je prisluhnilo tudi novomeško Društvo prijateljev mladine Mojca, ki tudi sicer veliko energije namenja humanitarnim projektom na Dolenjskem. Družino Jožice Perko spremljajo in ji pomagajo že vsaj pet let: najprej so starejša dva otroka odpeljali na zimske počitnice v Kranjsko Goro in ju poleti povabili v Tabor v Dolenjske Toplice. Tudi minulo poletje so vsi štirje preživeli z njimi v Taboru.

»Lani je najmlajša hči Maja skupaj s svojo učiteljico iz Podružnične šole Podgrad napisala pisemce s svojimi željami dedku Mrazu. Zaželela si je dojenčka in voziček zanj. Ko smo učiteljico vprašali, kako to, da so napisali tako drago željo, je povedala, da je deklica dejala, da ima doma le igrače, ki jih je dobila od Mojčinega dedka Mraza, da še nikoli ni dobila ničesar, kar bi bilo namenjeno le njej. In to smo zaupali trem dobrim botram, te pa so žalostno zgodbico povedale mamici, ki je darilo pripravljala. Deklica je bila presrečna, ko je dobila ogromen paket, v katerem sta bila otroški voziček in dojenček, ki si ga je tako želela,« se veselja v otroških očeh spominja Irena Plavec, tajnica društva Mojca.

V društvu so žalostno zgodbo družine predstavili Komisiji za humanitarna vprašanja pri ZPMS, ta pa jo je predlagala oddaji Moja Slovenija. V njej so zbirali denar za štiri družine, tudi za Jožico in njene otroke, za vsako družino so dobri ljudje prispevali po 7153 evrov. Mojca je denar že nakazala za plačilo računov.

In tako so Jožica in njeni otroci vse bliže največji želji – biti znova skupaj pod eno streho.