Jožetovi oblati za žegen

V kuhinji Bokalove hiše v Dolskem 63 pri Dolu je prijetno toplo. Jože Bokal, mežnar v župniji sv. Helene, sedi na stolu in na mizici pred njim je prav poseben pekač. Bliža se velika noč. Za njim je naporen mesec, v tem času je namreč spekel okoli 1400 oblatov, ki so v tej župniji prava posebnost. Razdelili so jih krajanom ob blagoslovu butaric in drugega zelenja v cerkvi sv. Helene v Dolskem.

Za velikonočni blagoslov jedi ali po domače žegen gospodinje na veliko soboto večinoma pripravijo umetelno pletene jerbase, košare in cekarje ter jih napolnijo z značilnimi velikonočnimi jedmi. Na območju občine Dol pri Ljubljani, v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu, točneje v Blagovici in Krašnji, so ohranili navado, da jim priložijo tudi posebne hostije oziroma oblate, kot jim pravijo.

V košari so na veliko noč praviloma meso (šunka, klobasa ali šink), ki predstavlja Kristusovo telo. Kolač, potica ali štruklji so trnova krona, trije hreni pomenijo žeblje, rdeči pirhi pa Kristusove rane ali kaplje krvi. Dodajo še kvašeni kruh, jabolka, kako pomarančo in ponekod tudi oblate. Košaro za blagoslov jedi prekrijejo z vezenim ali čipkastim prtičem, ki je narejen in okrašen prav za to priložnost. Žene in dekleta so si nekoč zadale pripravljene jerbase na glavo, podložile pa so jih s svitkom. Ta okrogla blazinica z luknjico v sredini se je lepo prilegala glavi in ublažila pritisk težke košare.

V župniji sv. Helene v Dolskem žegnu še vedno dodajo oblate, ki so kot nekvašeni kruh, izdelani pa so kot velike okrogle hostije. »Iz njih bi sicer lahko izsekali hostije,« pripoveduje Jože Bokal. »Vendar jih ne delajo več na tak način. Zdaj jih pripravljajo nune v samostanih in tudi pri stiških menihih bi jih lahko dobili. Oblati so nekaj posebnega na našem koncu.«

Kot pove, so še pred drugo svetovno vojno oblate pekli mežnarji ali organisti, da so zaslužili kaj denarja, ki so ga darovali ljudje. »Po vojni je to zamrlo, pozneje pa je gospodinja pri dolskem župniku obnovila tradicijo,« dodaja. »Po njeni smrti je minilo kar nekaj let, da so spet začeli pripravljati oblate, saj so ljudje kazali veliko zanimanja za to. Z njihovo peko se je nato ukvarjala moja mama, pozneje še moj sin, zdaj pa sem jaz tisti, ki jih pečem v mesecu pred veliko nočjo. To počnem že kakih deset let. Pred vsako cvetno nedeljo jih napečem okoli 1400, kar je kar precej, saj je delo zelo zamudno. Porabim od 15 do 20 kilogramov moke, potem si lahko predstavljate, da je to kar velik podvig.«

Oblati so torej pripravljeni iz moke in vode, uporablja pa poseben pekač, ki pusti v končnem izdelku odtis desetih hostij in Jezusovega monograma. Deluje samostojno na elektriko, za peko enega pa porabi od dve do tri minute. »Že prej smo imeli poseben pekač za njihovo peko, a so bile z njim samo težave, zato smo pred tremi leti kupili novega v Italiji.«

Testo za oblate je podobno tistemu za palačinke, vendar ne sme biti ne preredko ne pregosto. »Z zajemalko maso zlijem na razgreto ploščo,« razlaga Jože postopek peke. »Vsake toliko ploščo namažemo s čebeljim voskom, da se oblati ne primejo nanjo in jih nato zlahka odstranimo, ko so pečeni.«

Razdelijo jih med farane pred cerkvijo po mašah na cvetno nedeljo, nekateri pa jih pridejo iskat na dom k Bokalovim. Navadno dajo ljudje zanje prostovoljne prispevke za cerkev sv. Helene v Dolskem. Zelo so priljubljeni zlasti med otroki, saj so prijetnega blagega okusa in hrustajo.

Jerbas, košaro ali cekar so po blagoslovu prinesli domov in ga postavili na praznično pogrnjeno mizo. Jedi so navadno počakale kar v njem do naslednjega jutra, ko se je ob velikonočnem zajtrku zbrala vsa družina. Takrat so člani na začetku obedovanja zaužili še oblate in vsakdo je dobil vsaj en kos.

Danes jih pečejo še v moravški okolici in v župniji Zgornji Tuhinj v Tuhinjski dolini. Pripravlja jih tudi župnik Anton Potokar iz Krašnje, poleg tega še sestre z Male Loke pri Domžalah. Bokalova hči Mija doda, da jih pečejo na Vačah nad Litijo. Zanimivo je, pravi Jože Bokal, da jih v sosednji župniji v Dolu pri Ljubljani ne poznajo, zato veliko krajanov Dola prihaja ponje k sv. Heleni v Dolsko.