LJUBLJANA – Ročne, naprstne ali viseče – lutke imajo danes svoj dan. Ob besedi lutka se spomnimo na otroštvo, prve gledališke predstave in pisane ter glasne osebice na odru kot na stare znance. Mnogim so se poleg vonja po prašnih odrskih deskah in pritajenega šepeta, preden se dvigne težka zavesa, v spomin zapisali volk, zajček, lisička, ki smo jih v različnih vlogah videli v gledališču ali jih celo sami popeljali po novih pustolovščinah v vrtcu ali šoli. Ko vstopimo v delavnico 63-letnega Jožeta Zajca v Ljubljani, je prvo, kar pomislimo ob pogledu na živalce, stričke in punčke, oh, tebe pa poznam. Nič čudnega, to leto mineva 40 let, odkar je še kot študent začel oblikovati in izdelovati didaktične ročne lutke za šole in vrtce. A lutke so ga prevzele že prej, v šestem razredu osnovne šole. Gostovali so na šoli, ki je imela lutkovni krožek, in takrat se je zgodilo – bila je ljubezen na prvi pogled. »Rekel sem si, ej, to je tisto, kar moraš početi,« pravi Jože. Tako je pred 50 leti na Osnovni šoli Nove Jarše ustanovil lutkovni krožek, izdelal lutke in oder ter igral in režiral. Po koncu drgnjenja osnovnošolskih klopi pa svojih lutk ni odnesel s sabo, šola je vse skupaj odkupila, sam pa se je nanjo vračal in bil tam ter na drugih šolah še skoraj desetletje mentor lutkovnih krožkov. Kot igralec, režiser in animator se je razvijal do leta 1992, ko se je začel s tem ukvarjati profesionalno in pridobil status samostojnega kulturnega delavca. Preden je svoj hobi spremenil v poklic, je 12 let delal v Iskri. Na srečo, kot pravi, je pred študijem likovne vzgoje na pedagoški fakulteti leta 1979 diplomiral na fakulteti za elektrotehniko: »Tako sem lahko združil obe plati tistega, kar mene muči, se pravi tehniko in likovnost.«
Hči po očetovih stopinjah
Danes je v podjetju Lutke Zajec zaposlena Jožetova hči Tadeja, ki je odraščala med lutkami. »Tako je verjetno povsem logično, da sem nekega dne vzela v roke škarje in peno. Prvo, kar sem naredila, je bilo, da sem nekaj uničila,« se smeji Tadeja. »Potem pa se je počasi kultivirala,« v šali nadaljuje Jože, nato pa resno doda, da Tadeja danes pelje ta voz naprej, sam pa ima tako več časa za razmišljanje o novih oblikah. Vse lutke so izdelane ročno. Jože začne s skico na papirju, še prej pa nastane tista v glavi za osnovne linije in osnovno formo živali, ki jo bo izdelal. Nato jo izriše na kos pene, ki ga izžaga, obstriže s škarjami in obrusi. Luknjo za nastavek telesa izvrta z vrtljivo mehansko cevjo, vrat zalepi, oblikuje ušesa, na obraz prilepi nosek. Dlačice dobijo lutke v posebni komori, kjer te priletijo na z lepilom popršeno površino, v postopku kosmatenja. Čeprav so vse kosmate, pa so lutke živali različnih oblik, volkova glava se tako razlikuje od medvedove, okrogle. Tudi dodatki so različni glede na živalsko vrsto: zajcu je treba dodati zobe, ježku bodice. Ker jih ima celo goro, za nastanek potrebuje nekoliko več časa kot druge lutke.
Ko lutke oživijo
Obrušene, okosmatene in pobarvane se lutke iz delavnice ob hiši nato selijo v kletno, kjer se jih šiva in zaključi s finimi podrobnostmi. Glave in glavice različnih barv v vrstah čakajo, da bodo lahko spregledale in spregovorile. Oči naj bi prišle nazadnje. »Nekateri so občutljivi in imajo težave s tem, da zbadajo lutko, lutke ne boli, dokler nima oči,« pravi Jože, hip zatem pa z iglo prebode klovnovo glavo, da bi mu namestil pisane lase. A klovnova usta, ki mu jih je malo pred tem narisal, se prav nič ne skremžijo in v Jožetovih rokah se pojavi še ena vesela figurica, oblečena v obleko, ki jo je Tadeja med tem zašila. Toda to je še vedno samo lutka. »Lutkar je tisti, ki jo oživi,« pravi Jože. In to ni tako enostavno, kot bi si kdo mislil. »To je najbolj zahtevna oblika igralskega poklica, ker moraš, razen če se skrivaš za paravanom, obvladati svoje telo kot igralec, da sporočaš kot oseba, in pa da oživiš material,« pravi Jože, Tadeja pa doda, da moraš biti tudi kondicijsko pošteno utrjen: »Na koncu po predstavi si lahko čisto moker, to je lahko pol ure intenzivnega tempa.« Najbolj trpijo roke. »Če moraš pol ure ves čas držati roke gor, je to precej težko. Poskusi držati nekaj časa v rokah srednje velik krompir in boš hitro videl,« nas pouči Jože.
Medo in kozliček
Lutke pa so lahko tudi težje. Medved za predstavo ENA ENA TRI – Mali Ojoj, ki jo je napisala Svetlana Makarovič, izvajajo pa jo v okviru projekta Policija za otroke, je maksimalno velika ročna lutka in temu primerno težka. A medtem ko medved policist otroke uči o nevarnostih prometa, je njegov kožuh kar precej umazan. »Lump se ne umiva,« zmaje z glavo Jože, »pa 900-krat je že bil na odru.« Nič zato, Jože ga bo obnovil kot druge lutke, ki mu jih ljudje prinesejo v popravilo, tiste iz njegove delavnice ali od drugod. Tudi kozliček iz predstave Kam pa kam, kozliček, ki je ena izmed tistih, ki so v celoti, od režije do animacije, delo Lutk Zajec, je bil že dvakrat obnovljen. Za njim je kar 20 let predstav, s svojo navihanostjo pa si je v tem času ustvaril bazo oboževalcev. Tadeja je pred kratkim odkrila, da so mu ti naredili celo spletno stran, Jože pa se spominja anekdote iz predstave na Bledu. Ogledat si jo je prišel moški s tremi nadobudnimi fanti. »Veste kaj, poln kufer vas imam,« mu je dejal. »Posnetek predstave moram gledati vsak dan in otroci so me zmaltretirali, da sem moral priti sem iz Kopra.« Predstavo je namreč posnela RTV Slovenija, kozličkove vragolije pa so na kožo pisane najnežnejšim letom, v katerih so lutke nepogrešljive.
Razstava Jožetovih učencev
Ob današnjem svetovnem dnevu lutk se bo na pedagoški fakulteti v Ljubljani odprla razstava lutk, nastalih pod mentorstvom Jožeta Zajca, ki tam od leta 1996 sodeluje kot strokovni sodelavec v okviru lutkovnih predmetov prof. Edvarda Majarona. Študentom svetuje in pomaga pri izboru in realizaciji zamišljenih lutk s tehnične plati ter tudi pri dramaturškem in režijskem konceptu. Pedagoška dejavnost Lutk Zajec sega od mentorstva do lutkovnih seminarjev in delavnic za vzgojitelje, lutkovne skupine, šolske otroke in starše.
