»Če misliš, da ti ne bo šlo, ti v resnici ne bo nikoli šlo,« pravi Jože Belaj, ko plete zapleteno mrežo iz tankih leskovih viter. Mreža je na sredini pritrjena na mizo, tako da jo obrača, ko dodaja nove upogljive vitre, ki jih namaka v vodi. »Začetek je najtežji,« pravi mojster, ko prepleta vitre v šestkotne luknjice. Glede na to, za kaj se mrežo uporablja – za manjše ali večje rete oziroma rešeta – jo naredi primerno, da se jo potem vpne v obod. Ta je iz smreke, ker je to prožen les in se ga da s posebnim strojem primerno ukriviti.
Največ dela je z vitrami
Te tanke trakove, ki so za različne izdelke različnih debelin in širin, naredi iz leskovih palic. Najprej v gozdu – Jože Belaj gre ponje najraje k sosedom, na Kočevsko – izbere primerno ravno leskovo palico. S čim manj grčami. »Najlepše so leske, ki rastejo v senci,« pravi mojster, ki odrezano palico potem najprej olupi. Zatem na enem koncu naredi zarezo in z babo, posebnim stojalom z več luknjami, upogiba palico, da odstopi trak lesa. Tega potem z nožem stanjša in zoži, da nastane vitra.
Podnarstvo ima v krvi, saj je oče delal krošnje, s katerimi so Ribničani hodili po svetu.
»Delalo se je pozimi, a meni izdelovanje mreže ni in ni šlo. Večkrat sem poskusil in obupal,« razloži Jože Belaj. Potem je odšel na delo v Nemčijo, in ko se je leta 1977 vrnil, je doma, z mamo, spet poskusil izdelovati rete in takrat mu je uspelo. Kmalu zatem je na ribniškem sejmu nosil svojo krošnjo, ki ni bila med najtežjimi – včasih so krošnjarji s seboj nosili tudi 50 kilogramov težke krošnje –, a je vendar zahtevala kar precej napora.
Od takrat je zapisan suhi robi oziroma izdelovanju ret.
Zato ni presenetljivo, da so ga konec letošnjega januarja poleg pletarke Danice Benčina in obodarja Metoda Jakliča razglasili za nosilca žive dediščine, torej nosilce suhorobarske dediščine, ki je v preteklih stoletjih pomagala preživeti ljudem v teh krajih.
Jože, učitelj
Ko so septembra 2010 v Ribnici odprli rokodelski center, je svoje mesto v njem našel tudi Jože Belaj. Tu ima svojo delavnico. V pristnem ribniškem narečju obiskovalcem predstavlja eno od enajstih suhorobarskih panog – podnarstvo. Svoje znanje deli tudi v okviru triletne pletarske šole, ki poteka v Rokodelskem centru Ribnica in kjer se zdaj uči že četrta generacija. Seveda pa ne manjka na ribniškem sejmu in na še več sejmih po Sloveniji, kjer ne samo prodaja, temveč tudi prikazuje izdelovanje ret in košar. »Nekateri ljudje se že zavedajo, kaj je domače znanje in kaj so tradicionalni izdelki,« pravi Jože Belaj.
Njegovo življenje ni, pravi, dolgočasno, ampak je dan vedno prekratek. Pa tudi srečanje z njim si človek zapomni, ker, dodaja Katja Žagar iz rokodelskega centra, ni le suhorobarski mojster, ki skorajda vsak dan dela pri njih, temveč se z njim človek sreča tudi z ribniškim narečjem in humorjem: »Jože ni le živa dediščina, temveč veliko več: je res odlična predstavitev suhorobarstva in Ribnice.«
Podnar je... ... rokodelec, ki iz leskovih viter splete mrežo (podno), ki se vpne v obod in tako nastane izdelek – rešeto ali reta. Podnarstvo je poleg zobotrebčarstva, pletarstva, obodarstva... ena od 11 suhorobarskih panog. |
Košare po 30 evrov »Mnogi ne verjamejo, da je toliko dela v enem takem izdelku,« pravi mož, ki je pred par leti začel izdelovati tudi košare. Seveda iz leskovih viter, kjer na koncu, za zaključek roba, uporabi srobot, ki ima nekoliko zelenkast odtenek. Izdelava košare, ki je ni mogoče narediti naenkrat – vitre se morajo posušiti, da se jih potem stisne –, traja dva dni. Njihove cene pa se gibljejo od pet evrov za najmanjšo, ki meri kakšnih deset centimetrov, do 30 evrov, kolikor računa za največje. Podobno velja za rete, kjer najmanjše, s premerom sedmih centimetrov, stanejo štiri evre, največje, ki imajo lahko tudi 80 ali 85 centimetrov, pa 80 evrov. |
