BELTINCI – Članu priljubljene skupine Langa, 45-letnemu Jožetu Kontrecu, nekaj leži na duši že dolgih 18 let in pol. Polovica njegovega srca je odšla skupaj s hčerko Anđelo, ki je bila stara komaj kak dan, ko so jo, tako pravi oče, tuji ljudje brez njegove vednosti odpeljali v neznano, iz porodnišnice naravnost v posvojitev.
Mama novorojenčice Anđele in Jože sta povila tri otroke. Živeli so v Murski Soboti. Prva je na svet privekala hčerka Marija, danes jih šteje 21, drugi sin Miško, ima jih 20, in tretji otrok Anđela, rojena v murskosoboški porodnišnici julija 1997. »Nikoli pozabljena, moja ljubljena hčerka,« ob spominu na skoraj 19-letno potomko očetov glas zatrepeta, se zlomi pod težo čustev in občutkov krivde.
Videl jo je le kot dojenčico
Iskreno pripoveduje življenjsko zgodbo, ki je postala pretežka, da bi jo nosil sam, v njej pa preveč hrepenenja po Anđeli, da ne bi medijev prosil za pomoč pri njenem iskanju. »Partnerica se je pred porodom Anđele začela oddaljevati, ne le od mene, tudi od najinega sina Miška in hčerke Marije. Obiskal sem ju potem, ko je rodila, to je bilo prvič in zadnjič, ko sem videl hčerko. Naslednji dan, bilo je okoli desete ure zjutraj, ni bilo več v sobi ne mame ne Anđele. Samo predstavljajte si, da pridete v porodnišnico, hčerke ni, po besedah zdravnikov in sester so jo odpeljali v rejo, ker je njena mati podpisala posvojitvene dokumente?! In o tem nisem vedel nič,« v solzah pove. » Tega ne bi nikdar preživel, če ne bi bila moja sopotnica glasba, tako zdravilna in vzpodbujajoča.«
Jožeta sprašujemo, ali je podpisal kakršne koli dokumente o posvojitvi deklice, pa nam razloži, da je dolgo nazaj, ne spomni se. Četudi je, gotovo ni vedel, kaj je podpisal. »Očetovstvo sem podpisal, deklica je moja.«
Tistega dne je obupan, jezen, šokiran in poklapan poizvedoval, povsod je hodil, a ni izvedel, kje je dojenčica.
Anđelina mati je znova poročena, Mišo in Marija pa sta takrat, ko je njuna mama odšla, ostala pri očetu Jožetu. Od devetih oziroma desetih otrok skupaj z Anđelo sta doma še dva, drugi so odrasli. Težko da je prenašala življenje ob glasbeniku, sama ni delala, bila je sama z otroki, tega na koncu ni več zmogla. Tudi sicer sta takratna partnerja imela različne poglede na gospodinjstvo in vse, kar spada zraven.
Poizkusili smo navezati stik z dekličino mamo, a nam tega do zaključka redakcije ni uspelo.
Dokler se oče in hčerka ne snideta, v glasu goji toliko upanja in sreče, da jo bo objel, kot to lahko samo oče, ji pogledal v oči ... Anđeli, upamo, da bere te vrstice, prenašamo očetovo sporočilo: »Nisem bil kriv, da so se najine poti razšle, Anđela, rad bi te videl, dotlej moja duša ne bo imela miru. Ne mine dan, da ne bi mislil nate, hčerka moja, vedno sem te imel rad. Vrni se k očetu.«