HORJUL – Imenu vasi Vrzdenec, enajst kilometrov iz Vrhnike, je botrovala lega vrh številnih studencev. Najbolj znana osebnost, ki izhaja z Vrzdenca, je Neža Pivk (1843–1897), ki jo je v simbolni lik slovenske matere povzdignil njen sin, pisatelj Ivan Cankar. Zadnja leta ime Vrzdenec vse češče omenjamo v povezavi z živalskim vrtom na kmetiji Rožman, uradno Zoo parkom, ki ga ob sodelovanju žene Mateje, hčerk Suzane in Irene ter sina Tadeja vodi gospodar Jože Rožmanec.
Klic narave in trofejni jetnik
Zametki parka so v Jožetovi otroški postaji prve pomoči za ranjene živali, pove Jože: »Še otroku mi je starejši vaščan prinesel srnjega mladička, ki mu je med košnjo, skritemu v travi, zlomil nogo. Iz usmiljenja mi jo je bambiju uspelo z opornicami in povoji naravnati in zaceliti. Ta srnica je po pomembnosti zasenčila vse moje šolske knjige in zvezke.«
Glas o dečkovi prizadevnosti je šel po vasi, odtlej so mu vsako leto prinašali na celjenje od tri do pet srnjih mladičev. Za ozdravele, ki so se navezale, je fantič tudi našel rešitev: »Edini pravi čas, da se resnično vrnejo v naravo, je ob parjenju konec junija ali julija, ja, malo je odvisno tudi od vremena. Ozdravljeno navezano žival je takrat treba odpeljati stran od hiše, v naravo, in jo izpustiti. Klic narave jo vrne v divjino.«
Ozdravljene srnice so tako postavale okrog kmetije leto dni. Dovolj dolgo, da so dobrosrčnemu dečku zlezle pod kožo. Plemenite ljubezni mu ni nihče očital, a ko se je odločal o poklicu, je moral izbrati kaj bolj prizemljenega. Poklic avtomehanika ga je odpeljal stran od živalskega kraljestva. Po že odsluženi vojski se je nekega večera pri gledanju televizije speča ljubezen znova zaiskrila: »Objavili so, da v Kočevju oddajajo že odraslega medveda. V kletki je odrasel ob čokolinu, ki mu ga je donirala neka firma. Šel sem pogledat in ugotovil vse kaj drugega, kot sem pričakoval. Že odraslega, v garažici utesnjenega medota niso oddajali, temveč prodajali za 10 ali 11 tisoč mark. Nisem imel toliko denarja. Sem pa pozneje izvedel, da ga je kupil italijanski lovec in ustrelil kar v tisti garaži. Namesto da bi pošteno povedal, da je pokončal ujetnika, se je raje bahal z lovsko trofejo.«
Žal ne edini: »Takih medvedjih revčkov v ujetništvu je bilo svojčas kar dosti, konec je temu naredila z evropsko usklajena slovenska zakonodaja iz leta 2003, kar je tudi prav.«
Živali hvaležne, vodilni pa ne
Ujeta medvedja mladiča, ki ju je na prelomu tisočletja odkril Jože, je, ne prav poceni, odkupil: »Enega, Tina, lahko vidite tu pri nas, drugemu se je pa obrnilo črevesje – pojav poznamo tudi pri konjih in psih – in mu ni bilo pomoči.«
Na robu gozda za domačijo je Jože tako postavil nekaj obor za rešene srne, divje pujse, medveda in perutnino. V treh mesecih si mora pridobiti ustrezen status, mu je ob uveljavitvi nove zakonodaje naročil inšpektor, sicer mu bodo vse živali evtanazirali. Jasno je, kaj je bila Jožetu prva spodbuda, ko je zbiral dokumente.
Marca 2003 je Jože, ne prvič, obiskal direktorja ljubljanskega živalskega vrta: »Vedel je, kako že dolga leta delam z živalmi, in prav zaradi izkušenj me je povabil v službo. Ker pa ob nepravilnostih pri oskrbovanju živali – medtem se je tudi zamenjalo vodstvo – nisem molčal, sem postajal vse bolj moteč, a so vsi njihovi poskusi, da bi se me znebili, klavrno spodleteli do decembra 2008, ko so me nasmukali s konkurenčno klavzulo. Ker sem si za domači zoo park pridobil status vrtu podobnega prostora, so mi očitali, da počnem isto kot delodajalec.«
Ironična resnica je, da je bilo domače delo z živalmi za starega direktorja razlog, da je Jožeta vzel v službo, za naslednico pa, da mu jo je vzela: »Najbolj boleče je bilo, da so me s postavitvijo na cesto sredi zime postavili tudi pred vprašanje, kako preživeti živali in sebe. Uspelo nam je, ker me je podprla vsa družina.«
Tako kot so njemu pomagali v času največje stiske, želi tudi Jože še naprej pomagati živalim, ko postanejo sirote ali jih odpišejo: »Živali so čuteča in trpeča bitja, potrebujejo našo pomoč.«
Vsaka žival iz zavetnega doma na Vrzdencu nosi zgodbo odrešitve. Lame, kenguruji in rakuni prihajajo iz italijanskega živalskega vrta, kjer bi jih, ker so izpadli iz razvojnih načrtov, usmrtili. Divje prašiče so kot mladiče ustreljene svinje prinesli rahločutni lovci. Ponija Jacka je Jože prestregel na poti v klavnico, kjer bi zaradi poškodbe očesa končal v klobasah. Kamela Lajka prihaja iz cirkusa, ki je bankrotiral med gostovanjem v Novi Gorici. Družina himalajskih tarov je bila v velemestnem živalskem vrtu kot višek zapisana evtanaziji. Emuja prihajata s propadle farme, 33 želv so slovenski cariniki prestregli na tihotapski poti v italijansko restavracijo, tri štorklje so si polomile krila na električnih žicah. Nosata medveda sta fant in dekle iz Maribora kupila kot mladička na sejmu in ju naselila v blokovski zastekljeni balkon, dokler se nista od že odraslih, najbrž tudi na spodbujanje sosedov, morala posloviti.
Jože vidi smisel svojega živalskega zavetišča prav v tem, da omogoča preživetje živalim, ki so bile iz različnih vzrokov že zapisane smrti. Največji strošek zanje pa je hrana – še posebno pozimi, ko od novembra do konca marca tako rekoč ni obiskov, zatorej tudi ne sicer skromnega, a dragocenega dohodka od vstopnine – tako da bi bila vsakršna pomoč živalim za zimsko prehrano prav dobrodošla.
Neekonomski virus
Na Vrzdencu so sedem let preživeli štirje ameriški bizoni, a jih je pred tremi leti pobral neekonomski virus. Kakšen? Neekonomski, razloži Jože Rožmanec: »Gre za virus, ki začne razkrajati notranje organe. Strokovnjaki so mi razložili, da zanj ni zdravila, saj v svetovnem merilu povzroči premalo pogina, zato izdelovanje zdravila ni ekonomsko upravičeno.«
