Poglejte tole diplomo, take nima nihče,« je na priznanje vojne mornarice Jugoslavije ponosen danes 72-letni Jože Orehek z Doba pri Domžalah. Vitalen gospod je bil včasih izvrsten nogometaš in tekač, v okolici Domžal in domači krajevni skupnosti je pustil globok pečat, zapomnili pa so si ga tudi v nekdanji armadi.
Za Dob in Radomlje
Hitrost in zbranost ter tehnična podkovanost so mu bile v zibel položene. »Videli so, da me nihče ne more prehiteti, tako se je začelo,« se spominja Jože, ki je v najboljših časih za 100 metrov porabil 11,7 sekunde. V šoli so hitro opazili, da je dober nogometaš, pa so ga vzeli k pionirjem, od tam je napredoval do mladincev in članov NK Domžale. Bil je tudi na preizkušnji pri Olimpiji, a se žal ni našlo mesta zanj. Pa meni, da ni bil kriv sam, ampak višji interesi. Potem je igral še za Dob in Radomlje, tem je pomagal pri ustanovitvi kluba, bil je tudi trener. Najraje je vadil in treniral pionirje, vedno so bili najbolj poslušni in vsi od prvega do zadnjega željni znanja.
Nasveti asa Crvene zvezde
Domovini je služil v Mostarju, julija 1961 pa je navdušil na vojaškem tekmovanju ob 20. obletnici narodne revolucije. Jože je bil član nogometne ekipe, ki ji je takrat poveljeval nekdanji as Crvene zvezde Rade Ognjenović. Prav ta mu je predlagal, da se poleg nogometa pomeri še v skoku v višino. Več kot 60 kandidatov je bilo za naslov, a so po vrsti odpadali na višinah 140 cm, 145 cm, 150, 147, 153, 155 in 157 cm. Jože se ni dal, Ognjenović je navijal zanj in ga spodbujal. Vmes se je Jože ogreval na pomožnem tekmovališču, na pomoč pa so mu prišle izkušnje iz domačega preskakovanja potoka. Odločitev o prvaku je padla na višini 157. Jože je zmogel, trojec, ki je še bil v konkurenci, pa je obstal. »Ob skoku sem pomislil na gozd, potok, brate, sestre, starše in Radeta ter komandanta,« se še danes živo spominja podviga v Mostarju. Ko je še zadnji podrl letvico, se je slavje začelo, Jože je dobil še pet dni dopusta, v spomin na to pa je diploma v dnevni sobi.
V njegovem življenju sicer ni manjkalo preizkušenj. Pri 17 letih so mu odkrili prirojeno srčno napako, a s tem živi že lep čas in mu ne dela težav. Bil je električar v Elektru Ljubljana, zadolžen pa za odpravljanje napak pri uporabnikih. V Ljubljani ni ulice, ki je ne bi poznal. Dvakrat sta na tem delovnem mestu umrla dva njegova kolega, ki sta ga zamenjala … »Včasih sem se počutil, kot da imam angela varuha. Dvakrat me je rešil …« ponosno pove, rad pa tudi pokaže hišo, kjer biva z ženo. »Sam sem jo naredil, vsak zidak je šel skozi moje roke.«
