Pred dnevi je bila v eminentnem ljubljanskem Grand Hotelu Union, tistem, ki ga hoče obubožana skupina ACH (Autocommerce) skupaj z Levom in Centralom za bagatelo prodati – menda bi se dalo vse tri skupaj dobiti za 50 milijonov evrov –, tradicionalna, že 89. slanikova pojedina. Direktor hotela Bogdan Lipovšek je sicer odločen, da se bo že zaradi svojih 238 zaposlenih trudil obvarovati hotele pred nesmiselno razprodajo. Zato so ustanovili zadrugo za odkup hotela. Odziv zaposlenih je bil izjemen, večina je pristopila k temu zadružniškemu konceptu. Morda bodo častitljivi Union vendarle rešili, da ne bo padel v kremplje domačih ali tujih poslovnih fičfiričev, ki bi ga prej ali slej uničili, odlične gostinske delavce pa po znanem neoliberalističnem receptu pognali na cesto. Vsa leta slanikovo pojedino organizira hotel Union, po strokovni plati pa jo vodi, kuharske ekipe, ki sodelujejo, izbira in njihove izdelke ocenjuje Društvo kuharjev in slaščičarjev Slovenije.
Vrtnice za Jovanko
V Unionu je svojo kuharsko pot pred skoraj sedemdesetimi leti začel tudi Janez Perdan - Johny. »Kdo ga ne pozna, Janeza Perdana, našega Johnyja, enega najbolj znanih slovenskih kuharjev, zbiralca kolajn in priznanj z največjih domačih in svetovnih kuharskih prireditev,« je med drugim zapisal v eno od svojih knjig poznavalec slovenske kulinarike dr. Boris Kuhar. V okviru kulinarične pustolovščine, imenovane Slanikova pojedina, je vsako leto na pepelnično sredo, dan po pustu, v Unionu postavil svojo razstavo tudi Johnny.
Kot kuhar in kot estetski oblikovalec hrane je sodeloval na več kot 160 kulinaričnih razstavah in sejmih, za svoje delo je prejel več kot 130 zlatih medalj na mednarodnih tekmovanjih in zbral več kot 800 jedilnih listov; kot vrhunski chef je sem ter tja kuhal Josipu Brozu-Titu, ta je kot hedonist užival tudi v hrani in estetiki. Celo Jovanka, ki je bila znana po tem, da je neusmiljeno žrla Titov gostinski personal, od vrhunskih kuharjev do prav takšnih natakarjev, mu je ustregla pri njegovih perfekcionističnih željah. Ko ji je nekoč potožil, da bi za okrasitev neke hrane potreboval rdeče vrtnice, ki jih v Ljubljani tedaj ni bilo dobiti, so s posebnim letalom, kakopak na zahtevo kraljice Jovanke, priletele iz Beograda.
Johny se je predstavil z razstavo iz osebne zbirke, ki zajema priznanja, zgodovinske listine, fotografije in albume, pa stojala za torte, umetelno izrezljane in okrašene lesene plošče, meče za hrano ter druge izrazito umetniške stvaritve, ki jih je ročno ustvaril v svoji bogati kuharsko-umetniški karieri. Zelo ponosen je na svoj album, kajpak je njegov vsestranski avtor, torej vsebinski in oblikovni, v fotografiji in besedi, pa tudi v karikaturah, ki jih je naredil nekdanji prvi barman Slovenije, dolga leta je bil tudi vodilni v Unionu bližnjem, še enem znamenitem ljubljanskem hotelu Slonu, Emil Jankovič. V albumu so opisani vsi dosedanji veliki evropski kuharski kongresi, od prvega leta 1928 v Parizu. Kongres je vsaki dve leti in letos bo na Norveškem. Slovensko kuharsko delegacijo bo tam vodil, prav ob Slanikovi pojedini izvoljeni novi šef našega društva kuharjev in slaščičarjev, Srečko Koklič.
»Leta 1946 sem se kot vajenec začel učiti v tem hotelu. Veste, Ljubljana je moje mesto in hotel Union moj dom. Mama mi je govorila, sinko, da ne boš lačen, pojdi za kuharja. In tako sem postal kuhar. Gastronomija je moja pot in moje življenje,« pripoveduje Johny.
Kuharski olimpijski prvak Lenček
Sta pa v Union poleg razstavljavca prišla še dva častna člana Društva kuharjev in slaščičarjev Slovenije, že za življenja slaščičarski in kuharski legendi. Janez Lenček, ki je kulinarične dobrote mnogo let ustvarjal v prestižnih blejskih Toplicah in bil petkrat kuharski olimpijski prvak, ter Anton Strajnar, nekoč veliki kuhar, chef številnih hotelskih kuhinj doma in v tujini, tudi eminentnih hotelov v Kijevu. Lenček je prav tako častni član mednarodnega združenja kuharjev Wacs.
Član društva pa je prav tako Edo Sikirić, natakar po ožji gostinski specializaciji. Edo, ki je dober Johnyjev prijatelj, Titu sicer ni kuhal, temveč mu je stregel. V gostinstvu je od 1956., ko je v kultni Šestici začel kot natakar in šef strežbe, do prvega moža Zekserja in svojega pokoja, občasno dela še danes. Silno radi so ga imeli nekdanji športniki Olimpije, košarkarji z Ivom Daneuom in Borutom Bassinom na čelu, hokejisti, zlasti golman Tone Gale, ki so v Šestici jedli, no, ja, in tudi kaj popili. Dalmatinec, doma iz Lukorana na otoku Ugljanu, je bil tudi predsednik društva prijateljev Hajduka v Ljubljani in bil glavni oficir za zvezo med nogometašem Branetom Oblakom in predsednikom Hajduka Titom Kiriginom, ko je Brane 1973. iz Olimpije prestopil k splitskemu klubu.
Ivan Ivačič in zdolska gobova juha
Prvi naš kuharski zvezdnik je bil nedvomno Ivan Ivačič – leta 1929 je bil rojen, pod rušo pa je od leta 1984 –, ki je bil v začetku šestdesetih let 20. stoletja tudi prvi TV-kuhar na naši televiziji. Njegova Kuharska knjiga, ki je prvič izšla leta 1965, je doživela že več kot deset ponatisov, med drugim tudi kot Kuharska pratika 1984. Leta 2004 je izšla dopolnjena in posodobljena deseta izdaja, ki je že čez dve leti doživela nov izid. Avtorja knjige, ki velja za mojstra kuharstva in kulinarike, spoznamo po drobnih zanimivostih in fotografijah iz njegovega poklicnega in zasebnega življenja. Kuhal je Titu, seveda pa tudi vsem največjim slovenskim partijskim veljakom tistega časa, če so si to zaželeli: k njim je prišel kuhat na dom, tako so bili vsi skupaj manj na očeh javnosti in sta bila volk sit in koza cela. Ivan Ivačič je bil odličen kuharski mojster, a je svoje recepte, v nasprotju z današnjimi chefi, ljubosumno čuval, razen seveda tistih, ki jih je objavil v svoji izjemno priljubljeni kuharski knjigi. Njegov najbolj znani izvirni recept je zdolska gobova juha, ki jo je poimenoval po svojem rojstnem kraju Zdole na Kozjanskem. Izmislil si je tudi pletersko viljamovko s hruško v steklenici, ki je bila pregrešno draga in je pred štirimi in več desetletji dosegala ceno izjemno dragih škotskih viskijev, kar je bilo za tiste čase nekaj nepojmljivega. Ivačič je že davno dejal, da vsaka gostilna ni za vse, da mora biti vsaka nekaj posebnega. Nekaj mora ponujati. Vedeti moraš, kam greš na pečene piščance, kam na koline, kam na morsko ribo, kje boš dobil domačo govejo juho, kje dobro potico... To nadvse velja tudi danes in bo večno.