ŠKOFJA LOKA – Pisalo se je leto 1912. Na petih poletnih olimpijskih igrah, ki so bile v švedskem Stockholmu, je član avstro-ogrske sabljaške reprezentance Rudolf Cvetko kot prvi Slovenec osvojil olimpijsko medaljo. Nekateri viri navajajo, da je bil tistega leta opravljen prvi skok s padalom iz letala. Istega leta, kot se je potopil Titanik, sta se rodili Ivana Berčič in Leopoldina Možina. Ne sto in en, temveč kar dvesto in še dva razloga torej, da obiščemo škofjeloški center slepih, slabovidnih in starejših, kjer zadnjih nekaj let živita sivolasi gospe spoštljive starosti. Prvi so slavje ob stoprvem rojstnem dnevu že pripravili, drugo pa praznovanje visokega življenjskega jubileja čaka prav kmalu.
Johanca šivala, da je preživela družino
Ivana, po domače Boštjančkova Johanca, se je rodila 11. septembra 1912 v Dorfarjah pri Škofji Loki. Izučila se je za šiviljo. Poročila se je s sovaščanom Tonetom Berčičem in rodila sta se jima dva otroka. Njenega moža, zavednega Slovenca, so med drugo svetovno vojno zaprli v begunjske zapore in ga leta 1942 ustrelili. Johanci v življenju ni bilo lahko. Mnogokrat je šivala celo ponoči, da je preživljala družino.
V center slepih, slabovidnih in starejših je mama Johanca, ki je trenutno najstarejša med 220 oskrbovanci omenjenega centra, prišla, ko ji je bilo 94 let. In ko je pred kratkim skupaj s starejšimi, ki imajo rojstne dneve septembra, praznovala 101. rojstni dan, je bilo prijetno živahno, saj so med drugim prišli tudi slavljenkin sin Marjan z ženo in škofjeloški župan Miha Ješe, ki je ob tej priložnosti tudi ubrano zapel.
Polda pela v zboru Antona Jobsta
Slavje ob visokem življenjskem prazniku novembra čaka še Leopoldino Možina. Tudi Polda, kot jo kličejo že vrsto let, je bila rojena na širšem škofjeloškem območju, saj prihaja z žirovske domačije Pr' Koleri. V hiši na žirovski Dobračevi je bilo 10 otrok in Polda se še danes živo spominja: »Srednja, peta po vrsti sem bila. Mama je bila zelo pridna, ko je skrbela za nas. Očanc pa je bil pogosto zdoma, saj je hodil v Ameriko in Francijo.« Nato razgrne še en list v svojem življenju in pravi: »Štiri otroke imam. Trije živijo v Sloveniji, ena v Franciji. Veliko sem klekljala, tudi špice, takšne za zavese. In prav vse otroke, tudi sinove, sem naučila klekljati.«
Med našim obiskom centra je Polda ravno prebirala naslove v Slovenskih novicah
Besede, zapisane z večjimi in debelejšimi črkami, še vidi, slike tudi rada pogleda, a za drobnejši tisk ji zmanjka vida. Letom navkljub pa še danes rada pritegne kakšni lepi melodiji, zato ju z delovno terapevtko Denis Kamnar kar nekako spontano odnese v pesem Sijaj, sijaj, sončece. Kako tudi ne, saj je Polda okroglih šest desetletij pela v žirovskem cerkvenem zboru. Ko beseda nanese na petje, se ji nagubano lice zelo razvedri. Takole sogovornica obudi spomin na znanega slovenskega skladatelja in organista, ki je tesno povezan z Žirmi: »Drugi glas sem pela v zboru, ki ga je vrsto let vodil Anton Jobst. Korošec je bil. Rad je prišel tudi k nam domov, ker je vedel, da smo v hiši dobri pevci.«
Poleg petja se je Polda, ki bo stoprvi rojstni dan dočakala 17. novembra, ukvarjala še s številnimi drugimi stvarmi. »Gospa Leopoldina Možina je bila svojčas tesno vpeta v družabno življenje, predvsem je pomagala ljudem v stiski. Ko je lani praznovala sto let, je bilo tu veliko gostov, saj so se vabilu na proslavo odzvali vnuki, pravnuki in člani mnogo društev in združenj, v katerih je delovala,« se lanskega praznovanja spominja direktorica centra Silva Košnjek. Verjamemo, da bo podobno živahno tudi čez dva meseca, ko bo Polda praznovala nov rojstni dan.
