BRASLOVČE – Človeška ustvarjalnost ne pozna meja. Vsak ima nekaj tega v sebi, od okoliščin, življenja, ki ga živi, hotenj, želja in številnih drugih dejavnikov pa je odvisno, kako to ustvarjalnost oziroma naravni, z geni pridobljeni dar razvija in udejanja. Nekateri to pokažejo že v rani mladosti, drugi pa kadar koli v življenju, ko so za to ustvarjene možnosti ali okoliščine. Eden takšnih, ki so talent izrazili že v mladosti, je Miha Brinovec iz Podvrha pri Braslovčah. A resneje se ga je začel zavedati šele pred dobrim letom, ko je izgubil službo in je dan nenadoma postal neizmerno dolg.
Miha Brinovec sicer ni neznan, zelo dobro ga namreč poznajo tisti, ki ustvarjajo snežne gradove kralja Matjaža pod Peco. Pod njegovim vodstvom se je namreč ekipa Planinskega društva Braslovče trikrat udeležila tega ustvarjalnega tekmovanja in dvakrat zmagala, enkrat pa osvojila drugo mesto. V letošnji zimi, ko je dovolj snega, pa se je lotil ustvarjanja številnih skulptur bodisi doma bodisi ob bližnjem Žovneškem jezeru, kjer so nastajale razne oblike iz lomljenega ledu. Tu pa najde veliko materiala za ustvarjanje vse leto. Sicer marsikaj ustvari kar na domačem dvorišču, sploh jeseni, ko se narava odene v najrazličnejše barve.
Da smo ga obiskali, ima zaslugo naš znanec, ki je poklical, da je Miha na domačem dvorišču ustvaril snežnega angela in z njim presenetil mamo Angelo, ki je ravno ta dan praznovala okrogli 70. jubilej. Očitno drži, da jabolko ne pade daleč od drevesa, saj je tudi ona poseben človek, ki v nekaj minutah najde toliko štiri- ali več peresnih deteljic kot morda kdo v vsem življenju ne. O njej smo že pisali, saj ima doma albume z nekaj tisoč štiriperesnimi deteljicami, najmanj toliko pa jih je že podarila prijateljem, znancem, znanim pevcem in glasbenim skupinam.
Čut iz narave
Miha Brinovec je bil kot večina otrok iz Spodnje Savinjske doline rojen v celjski porodnišnici pred skoraj štirimi desetletji. Prvo znanje si je pridobival v šolskih klopeh OŠ Braslovče. Potem je obiskoval srednjo tekstilno šolo v Kranju, nato pa še tekstilno fakulteto v Ljubljani. Kot tekstilni inženir se je zaposlil v Tovarni nogavic Polzela, kjer je bil 13 let obratovodja. Zaradi znanih težav v panogi se je nato zaposlil v zasebnem podjetju, kjer je delal tri leta in pol. Podjetje je šlo v stečaj in tako je pristal na zavodu za zaposlovanje. V teh časih je službo težko najti, v tekstilstvu, za kar ima znanje in izkušnje, pa še toliko manj, saj je tako rekoč skoraj vsa ta industrija propadla.
»Časa imam na pretek in delam tisto, kar me veseli in je v skladu z mojim razmišljanjem in pogledom na svet. K sreči so v našem otroštvu namesto sedanjih igric na ipadih in podobnih ijih prevladovale igrice v bližnjem gozdu, ob potoku in v pesku, ki ga je ata imel za zidanje. Z živo igro v živem okolju smo imeli priložnost pravega učenja o naravnih procesih in zakonih narave ter smo hitro ugotovili, da če hiša v pesku ni bila dovolj trdno in kakovostno zgrajena, jo je veter ali prvi dež hitro sesul v prah. To je tisto pravo, kar človek potrebuje, da začne odkrivati, kaj pravzaprav življenje je, kako deluje, in kaj je tisto, kar ga v življenju veseli. Kaj je tisto edinstveno, genialno, kar je prinesel s seboj na ta svet. In prav to je naša naloga, da poiščemo genija v sebi, kajti vsak v sebi nosi edinstvene odlike, ki bi jih moral razvijati, negovati in, najpomembnejše, nesebično deliti.«
Pestra paleta izzivov
»Želja po ustvarjanju je torej v meni že od otroštva, ampak nekako ni bilo ne časa ne denarja, da bi se temu intenzivneje posvečal. Ko sem postal brezposeln, je bilo naenkrat časa več kot preveč. Nekako sem se poglobil vase in razmišljal, kaj je pravzaprav tisto, kar me veseli, kaj bi počel, če bi bilo mogoče. Odgovor se je ponujal kar sam, hkrati pa sem se zavedal, da je danes v Sloveniji zelo težko živeti od ustvarjalnosti in umetnosti, razen nekaterih izjem seveda,« je prepričan Miha in dodaja: »In ker je vsaka slaba stvar za kaj dobra, sem se vrnil na začetek in začel v sebi iskati tisto, kar bi delal z dušo in srcem, tisto, s čimer bi spoznal samega sebe. Začelo se je z risanjem čestitk s tempero in svinčnikom, nadaljevalo z oljem na platno in pozneje z ogljem na platno. Zadnje mi je postalo zelo všeč, a še vedno je nekaj manjkalo – manjkal je stik z naravo. Že nekaj korakov od vhodnih vrat je nastal prvi premik k ustvarjanju v naravi.
Pod rdečim japonskim javorjem na vrtu je nastal prvi vzorec krogov v rdečem listju
Od tod sem se, kot v otroštvu, spet podal v gozd, ob bližnji potok, kjer je v mlaki oblike srca in vprašaja nastala mavrica jesensko obarvanih listov dreves. Oblika me je spraševala: Kje je tvoje srce? Bližnje Žovneško jezero mi je ponudilo svoje zaklade in postalo je moja učilnica. Prva instalacija na jezeru je prikazovala življenje od rojstva do smrti. Zeleni kupi maha so predstavljali rast in razvoj telesa, od katerega na koncu ostanejo le kosti (veje), življenje pa potegne v črno luknjo, v kateri ni drugega kot praznina in neskončnost. Ker se življenje in vse v naravi vrti v krogu oziroma natančnejše v spirali, je bila naslednja instalacija risba spirale v pesku ob jezeru. Nastala je zgolj z drsenjem škornjev po pesku. Presenetilo pa me je dejstvo, kako preprosto lahko ustvarim natančno spiralo, če se zgolj prepustim in samo hodim v krivulji. Brez metra in skice je nastala spirala premera dobrih 20 metrov. In rodila se je želja po taki, ki bi bila velika vsaj 50 ali tudi 100 metrov, a to bo nekoč na kakšni peščeni plaži,« z vso resnostjo pove sogovornik. Nato pa še: »V nadaljevanju so nastajale zimske stvaritve iz ledu in snega. Pagode in stožci, ki so povezava med nebom in zemljo, med zunanjim in notranjim vesoljem. Ustvaril sem tudi veliko kačo, ki se vzpenja po drevesu in predstavlja po kitajskem horoskopu leto kače, ki se je začelo s kitajskim novim letom 10. februarja. Z zamrzovanjem drevesnih listov v vodi sem poizkušal ujeti trenutek v led in vsaj za kratko ustaviti čas. Nazadnje pa je nastal snežni angel. Sicer že nekaj mesecev preizkušam tudi tehniko kolaž, lepljenje papirja iz revij na platno, ki mi prav tako zelo leži. Če bo mogoče, bom prijatelju kmalu naredil večji tematski kolaž za pisarno, narejen iz katalogov in brošur samega podjetja ter z njegovim motivom.«
S srcem in z ljubeznijo
Miha je svojstven človek, umetnik, ki da veliko na duhovnost in mu materialne dobrine pomenijo bolj kot ne le nujno zlo za preživetje. To ne nazadnje razkriva tudi njegovo razmišljanje o tem, kaj bi bilo tisto, v čemer bi v življenju res uživali. »Odgovori so različni, a po navadi je ovira ravno to, da v tem, kar bi počeli s srcem, ni videti denarja in profita. Tako po navadi v življenju delamo ravno tisto, kar nam sploh ni všeč, in zapravimo življenje v gonji za denarjem, ki je vedno na prvem mestu. A če se upamo spustiti v delo, ki nas veseli, osrečuje, in pri tem pozabimo na denar, prej ali slej postanemo v njem mojstri. In mojster je lahko samo tisti, ki v delu uživa in ga opravlja s srcem in ljubeznijo. Te ljudi počasi opazijo in tisti, ki jih tvoje delo zanima, lahko odprejo še finančno plat dela, ki ga opravljaš,« pove moj sogovornik in doda: »Nekako verjamem, da se to lahko zgodi tudi meni, in potem bo življenje še lepše.«
Od Miha, ki ima lepo urejen profil na facebooku, in njegovih se poslovimo s prijetnimi občutki, hkrati pa tudi bogatejši za nekatera spoznanja in resnice, ki nam jih ponuja življenje. Vsekakor sta nam njegova ustvarjalnost in pogovor polepšala dan in nas napolnila z energijo, ki so jo sposobni oddajati le takšni ljudje, kot so Miha in njemu podobni.