Živimo življenje, v katerem je preveč velikih stvari. Bolj ali manj usodnih. Evropa se ukvarja z begunci, zna biti, da z enim največjih novodobnih preseljevanj, ki bo dodobra premešalo živeljsko strukturo. Prej ali slej tudi pod Alpami. Kjer pa vsakovrstne medije dokaj enakovredno polnijo še drugi megadogodki in posledična spoznanja. Zame najhujše je bilo, da živim v državi z za zdaj neozdravljivo bolnim zdravstvom. Doslej sem bil namreč prepričan, da beseda zdravstvo izvira iz korena zdrav.
Zdravniki so bogovi v belem. Cenimo jih, ker nas rešujejo pred gospo matildo in njeno koso, ker odločajo med življenjem in smrtjo, o našem daljšem ali krajšem bivanju v tostranosti. Cenimo jih, ker se bojimo smrti. Pa jih tudi spoštujemo? Če drugega ne, smo v zadnjih nekaj tednih po aferah na otroški srčni kirurgiji in vsaj enako šokantnih razkritjih na nevrologiji ljubljanskega UKC ob primeru Radan zrelejši za spoznanje, da se tudi zdravniki delijo na sijajne, odlične, dobre, manj dobre, slabe in nevarne. Kot je to v vseh poklicih. A z eno veliko razliko. Politik lahko zafura državo, pa mu ne bodo podrli spomenikov, novinar v zmoti napiše neresnico, jutri bo resnico, kuhar danes prismodi golaž, jutri bo skuhal imenitnega, čevljar v zmedi naredi dve levi obuvali, a bo jutri dve desni, in para bosta nared. Od tega in podobnega se ne umira. Črno na belem pa hodimo na oni svet zaradi zdravniških napak, njihovega prerivanja za ugled in čast, pretežno pa za novce. Od nekdaj nam ni bilo posebno ljubo obiskovati zdravnikov. Zdaj nas je strah. Z razlogom. Celo več njih.
Res vsa sreča, da nam življenje, v katerem se dogajajo tako žalostne in usodne reči, sem ter tja popestri kaka drobcena, skoroda neopazna vestička. Predvčerajšnjim je mlad hrvaški policist na eni najprometnejših puljskih cest sredi belega dne ustavil promet. Zato, da je lahko cestišče na poti do bližnjega gozdička varno prečkal ježek. V samo eni uri je novičko o tem na facebooku všečkalo blizu 15.000 uporabnikov! Dokaz, česa nam manjka. Pa četudi gre zgolj za skromen ščepec prijaznosti, človeškosti, sočutja. A tudi dokaz, da so nam male stvari včasih največje.
