Jesenski kresi so greli strice in tete

DIVAČA – Kres ob jesenskem enakonočju so blizu Divaške jame prižgali po pradavni šegi. Kresni ogenj je žarel tako močno, da smo se mu morali odmakniti za dva, tri korake in mu obrniti hrbet. Na simbolni ravni obuja izročilo prednikov, ki je vsaj delno ohranjeno zaradi peščice posameznikov s tankim posluhom za ljudske duhovne vrednote. Eden izmed njih je Anhovec Pavel Medvešček. Grafika po osnovnem poklicu je, ko mu je umetnostni zgodovinar Emil Smole, sicer starejši brat dramatika Dominika Smoleta, ponudil delo dokumentalista primorske stavbne dediščine v tedaj novoustanovljenem novogoriškem zavodu za spomeniško varstvo, poiskala usoda. Ko se zdaj 82-letni ozre na svojo življenjsko pot, je zadovoljen: »Če bi me kdo vprašal, kaj bi rad v življenju delal, bi odvrnil, da prav to, kar sem delal v zavodu.«

Zahvala gre stricem in tetam

Medtem ko so druge slovenske pokrajine že premogle tovrstne zbirke, je bilo na Primorskem drugače: »Začeli smo iz nič. Prečesal sem vso Primorsko, za dokumentacijski fond naredil tisoče črno-belih fotografij. Večina tistih hiš je zdaj adaptiranih ali so se zrušile.« Med slednjimi tudi stari Breginj, ki ga Medvešček ne more preboleti, saj je zagovarjal popotresno obnovo starih hiš. Niso ga poslušali, žal.

Med terenskim delom je prisluhnil vsem: »V stik sem prišel s tisoči ljudmi od Trente do Čičarije, le Obala ni bila v naši pristojnosti, povedali so mi veliko zanimivega.«

Snovnega gradiva, ki ga je Pavel Medvešček zbiral med letoma 1951 in 1985, se je nabralo za precej škatel. Delček tega zaklada je etnološka zbirka Staroverstvo in staroverci, ki do konca septembra kot razstava Goriškega muzeja gostuje v divaški stari šoli. Nepričakovano veliko zanimanje zanjo je prijetno presenetilo celo tamkajšnjo županjo Alenko Štrucl Dovgan.

Ob kresu kot poslovilni zahvali Divačanom za gostoljubje – zbirka se za stalno seli v Solkan – je Medvešček povedal: »Staroverstvo je zamrlo po končani prvi svetovni vojni. Le neporočeni strici in tete so ga peljali naprej v skritih svetiščih po jamah.«

K stari veri so spadala tudi kresovanja: »Največji pomen je imel kres na predvečer poletnega solsticija. V Soški dolini so ga zakurili, da je bil viden na daleč, da bo soncu najbližje, so dejali. Kresove so kurili vselej na istem mestu. Ob poletnem kresu so se zbirali mladi in okrog njega plesali. Na kresu so prižigali tudi slamo, pritrjeno na palice ali obroče. Metali so jih v zrak ali spuščali po bregu navzdol. Za mlade ljudi je bila to priložnost za spoznavanje, ob kresu so se lahko sami zadržali do jutra.«

Medvešček je navezal: »Kres ob jesenskem enakonočju, ki je sicer prej zašel v pozabo – edino v Volčanskih Rutih so mi povedali zanj –, pa je bil praznik neporočenih stricev in tet. Namenjen je bil druženju ljudi, ki so bili odrinjeni na družbeni rob.«

Pepel s kresovanja je vseboval magično moč: »Nosili so ga domov pa tudi raztresali po njivah za plodnost.«

Italija je po zasedbi Primorske kurjenje kresov prepovedala z izgovorom, da lahko zanetijo gozdne požare. Pravi razlog je tičal drugje: »Kresovanje je slovenski običaj, ki ga Italijani ne poznajo.«

Prepoved kresov ni povsem ugasnila, jih je pa odmaknila: »Ljudje jih niso več kurili na običajnih, daleč naokoli vidnih krajih, ampak na bolj skritih mestih.«

Dehnarji zaprisegali na kolimberju

Medveščkovo etnološko zbirko o starovestvu in starovercih je pospremil bogat katalog Goriškega muzeja, napovedujejo pa tudi skorajšnji izid tovrstne knjige pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Medveščkova zbirka, ki obsega 257 predmetov, po večini iz osrednje Soške doline, je še posebno dragocena, ker pričuje o svetu, ki ga ni več. Zato je tem pomembnejše nesnovno bogastvo predmetov, na kar je opozorila etnologinja Darja Skrt iz Goriškega muzeja: »Iz zbirateljevih besed in iz predmetov, ki so prihajali v muzej, se je počasi začela sestavljati podoba načina življenja ljudi na tem območju v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. (...) Kljub temu da so bili zaselki in samotne kmetije kot pikice raztreseni po vrhovih hribovite pokrajine, so bili organizacijsko povezani v enote, ki so jih vodili dehnarji. Ti so imeli obred zaprisege na kolimberju, ki je bil sestavljen iz lesenega trinožnika, spodnjega kamna ročnega mlina, bulcne (prodnika) in sable (meča). V celoti je ohranjen kolimber z desnega brega Soče, z levega pa je paranš (črtalo pluga). Predmete kolimberja imamo lahko za voditeljeve insignije, ki pričajo o trdni in dobro delujoči organiziranosti prebivalcev tega območja. (...) Dehnar je vedno izbral svojega naslednika med mladimi fanti dovolj zgodaj, da se je ta lahko izmojstril, preden je prevzel mesto vodje skupnosti. Pri njenem vodenju mu je pomagal svet, trije zapriseženi (možje), od katerih je enega imenoval sam, dva pa so izvolili člani skupnosti. Za območje okoli Volčanskih Rutov je Medvešček izvedel, da so tam ob imenovanju in potrditvi zapriseženih pili obredno pijačo žompa. Prav iz Rutov je v dar dobil kotel, v katerem so žompo pripravljali.«

Obred samozdravljenja

Starodavni svet, ko ga ni več, lahko spregovori le še skozi predmete.

Skrtova pravi: »Predmeti, ki so ohranjeni, kažejo na asketsko in težko življenje ljudi, ki so se preživljali z delom na kmetiji; vendar nikakor niso bili odrezani od sveta, saj na to kažejo različni predmeti.«

Je pa žal izgubljeno marsikatero znanje: »Zbirka ima tudi več predmetov, ki kažejo, da so te skupnosti poznale zdravilce, ki so ljudi zdravili na različne načine; na primer na območju Volčanskih Rutov stari in mladi Brezar s trojakom in na Banjški planoti Kresnik z bezlakom. Poleg tega so naokrog hodili vidci in vidonke, ki so poleg prerokovanje tudi zdravili ljudi, velikokrat z različnimi zelišči in s pomočjo bioenergije, kot bi temu danes rekli. Presenetljivo je, da so poznali samoč, obred samozdravljenja, ki so ga poznali le nekateri; zato je hitro zamrl v spominu ljudi, vendar se je ohranil dovolj dolgo, da ga je Medvešček še našel, ga preizkusil z Jerinom ob Soči in ga podrobno opisal.«

V pomene predmetov se je poglobil tudi Boštjan Franetič, vodnik po Medveščkovi razstavi, ki jih zna predstaviti zgledno ter imenitno.