KOČEVJE – »Sine, rada te imam. Bori se!« je petega januarja malo pred poldnevom, bil je ponedeljek, prvi v tem letu, izčrpana, z izstopajočimi obrisi šestletnega trpljenja, ki so zarezali globoko sled v skrhani obraz, a kot vselej pogumna, Jerneju Šemcu ob bolniški postelji namenila mama Teja. Upanje, da bi borec za življenje premagal zahrbtno bolezen, je malo pred večerno zarjo pokopala usodna novica: »Sin je v miru in brez bolečin odšel k angelčkom,« je iz neutolažljive mame privrela bolečina.
Ob slovesu na pediatrični kliniki, ki je bila Jerneju drugi dom, so ob njej stali še Jernejev oče in Maruša, Jernejeva šolska ljubezen in sopotnica od leta 2011. Jerneju, 30. marca bi dopolnil komaj dve desetletji, se je z žalostjo na zadnji poti ob koncu tedna poklonila množica Kočevcev. Pogrebci so žaro položili v novi družinski grob na robu pokopališča, kjer ga bo poleti krila senca debele smreke in od koder se odstira pogled proti obcestni hiši v Spodnjih Cvišlerjih. »Usoda je hotela, da je vnuka zemlja prvega vzela. Moj bog, kako si nepravičen,« je ob prižigu sveče in v solzah, ki so zalile otožno lice, jecljaje le zmogla babica Cvetka Diklič. Navajeni solz, žalosti, potrtosti, negotovosti, predvsem pa upanja so bili ob vnuku njegovi najbližji od aprila 2009. Jernej, ki je ljubil rokomet in bil predan športu, je ob koncu aprilskih počitnic, v osmem razredu osemletke, pri štirinajstih letih resno zbolel. Diagnoza: akutna limfoblastna levkemija. »Ko vse to sprejmeš, sprijazniš se seveda nikoli, se začneš boriti. Ko pa izveš, da je možnost ozdravitve raka precejšnja, te obsije mavrica upanja. Z njo smo živeli in upali. In upanje je umrlo zadnje,« se Teji trpka resnica zareže na ustnicah.
Jernej: Nič ne jokajte, vse bo v redu
Na Oddelku za otroško hematologijo in onkologijo pediatrične klinike v Ljubljani, kamor je bil Jernej prvič sprejet, je sledilo zahtevno zdravljenje s kemoterapijami in z njim povezani precejšnji stranski učinki zdravil. Mama in oče, čeprav ločena, sta bila ob postelji Jerneju opora od jutra do večera, odraščajoči sestrici Pii, ki je občudovala bratca, pa sta toplino in zavetje ponujala babica in dedek. Življenje se je družini po treh letih, ko je Jernej prvič zbolel, počasi vračalo v stare tire, vendar je stiska v načeti duši zaradi zahrbtne bolezni tlela. Jernej je dobil še eno sestrico, Žano. »Po tem srečnem dogodku nas je kmalu spreletela zla slutnja,« se spominja Teja. Šok! Po kontroli maja 2013 je moral Jernej ponoviti zdravljenje, tako da je bolnišnico zapustil šele oktobra. Na kontroli drugega januarja lani ga je že tretjič napadla huda bolezen. Že polnoletni Jernej je pred odhodom spodbujal najdražje. »Nič ne jokajte, vse bo v redu, operacija bo uspešna, našli so darovalca kostnega mozga.« Domačim se ob pogumu bolnika niso utrnile solze, čeprav so se zavedali, da ga čaka nova kemoterapija, stranski učinki po njej pa so naravnost ubijalski. »Jernej, tudi v tem boju boš zmagovalec,« ga je mami pospremila v bolnišnico. Zasut z željami po hitremu okrevanju se je podal v nov boj, 24. aprila so mu presadili kostni mozeg. Pričakovani stranski učinki so sicer načeli Jernejevo telo, a je začela kri 9. maja le malo migati. Tri dni pozneje je bil premeščen na pediatrični oddelek, 15. maja pa veselje – gremo domov. Test vgnezditve kostnega mozga je več kot spodbuden, Jernej po 31. juliju ni več potreboval maske na obrazu.
Božič preživel doma
»Z Marušo jo bova odrinila na morje,« si je zaželel. Spočitemu se je kmalu uresničila velika želja. Šel je iskat šestmesečnega aljaškega malamuta Snowa in se vpisal v Kinološko društvo Ribnica. Tečaje je pozneje nadaljevala mama. Še en kontrolni krvni pregled tik pred ribniškim sejmom v začetku septembra, kjer sta med množico zadihala tudi Jernej in Maruša, in znova spodbudna novica: kostni mozeg uspešno ubija rakaste celice. Če bo šlo tako naprej, Jernej ne bo potreboval kemoterapije! Upanje je bilo na trhlih nogah. Dvajsetega oktobra je borec Jernej znova med belimi rjuhami. Mama je dotolčena, a tega ne kaže. Kako je sinu, si sploh ne predstavlja, saj njegove bolečine ne čuti, a jo podoživlja, čuti pa drugačno bolečino, bolečino matere. Šestnajstega novembra je dobil prvi odmerek limfocitov od darovalca, 9. decembra še drugega. Rakave celice so pobezljale, neusmiljeno ubijajo ostanek zdravih v sinovem telesu. Božič in novo leto je od vsega hudega utrujeni Jernej preživel doma. Drugega januarja, na isti dan, ko ga je pred dvema letoma tretjič napadla zahrbtna bolezen, se je vrnil v sobo, sobo otroštva in odraščanja, ki je bila njegov drugi dom. Ko je reševalno vozilo odpeljalo izpred hiše, je Tejo stisnilo. Skrivaj je jokala in točila solze. Jernej ji je isti dan poslal SMS. Vsebina se ji je zarezala v dušo. Za vselej. V šestih peklenskih letih se je v njej, pravi, nagrmadil neki srd, »zmorem le toliko, da rotim tiste, ki imajo morda na zalogi zdravilo za raka«. Naj z njim vendarle, če nočejo starejšim, prikrajšajo Jezusove muke vsaj otrokom. »Bolečine, ki jih je imel najin sin po kemoterapiji, so bile naravnost ubijalske.«
V ponedeljek malo pred poldnevom je začel pes na dvorišču otožno zavijati, ko se je Teja vrnila iz Ljubljane, je bil zmeden. Še bolj pa na dan pogreba. Skoraj uro je jokal, ga je opazovala neka gospa. Od takrat leži in žaluje, zlasti ponoči. V četrtek pred pogrebom je dom Šemčevih ostal brez elektrike in drugih napeljav, pri očetu sta »zmrznila« avto in pralni stroj, v noči na petek, pred pogrebom, je Tejo večkrat prebudilo bobnenje po hiši. Teh pojavov preprosto ne dojema in si jih ne zna razložiti.
Vsem, ki so pomagali in stali ob strani, tudi Slovenskim novicam in bralcem, ki so darovali v Krambergerjev sklad, še posebno pa zdravnikom na hemato-onkološkem oddelku pediatrične klinike v Ljubljani, dr. Jazbecu ter drugim, je družina hvaležna. Kakor tudi lečeči zdravnici v Kočevju dr. Prelesnikovi in avtošoli Herby. »Zahvaljujemo se tudi tistim, ki so se veselili naše bolečine in trpljenja. Tako so mi dajali moč za naprej,« je Teja razkrila kruto plat borbe za sinovo zdravje in človeško nizkotnost. Seveda bi bilo Jernejevo življenje brez Maruše prazno. Bila mu je največja opora, vedno ob njem, bodisi doma bodisi v bolnišnici. Mladostno sta si snovala načrte, da bi po končani poti nadaljevala študij. »Hvala staršem, da so vzgojili tako zavedno bitje, ki je del življenja dalo mojemu sinu,« jo s toplino pohvali Teja.
