LJUBLJANA, BRUSELJ, WASHINGTON – Katere bi bile lahko še najbolj tvegane posledice vstopa v »gospodarski Nato« (sklenitve sporazuma o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in investicije med EU in ZDA; TTIP), pa tudi še podpisa gospodarskega in trgovinskega sporazuma med EU in Kanado (CETA) ter sporazuma o trgovini s storitvami (TISA), se veliki večini državljanov EU, kajpak, niti ne sanja. Zakaj ne? Ker nimajo na voljo dovolj informacij. Ampak kako je potem sploh mogoče, da kar 58 odstotkov državljanov EU (tako je pokazal zadnji Evrobarometer) podpira sklenitev TTIP z ZDA? V vseh navideznih ali lažnih demokracijah takšni rezultati javnomnenjskih raziskav niso zgolj mogoči, so, žalostno, vendar resnično, tako rekoč neizbežni.
Drži, kljub vsemu pa naj bi bilo še najbolj skrb vzbujajoče tisto, kar naj bi se pri nas po sklenitvi TTIP – brez skrbi, Nemčija, Velika Britanija ali Francija se bodo laže kot Slovenija ubranile škodljivih učinkov TTIP – začelo dogajati na področju prehrane! ZDA imajo namreč nižje oziroma precej bolj ohlapne sanitarne in fitosanitarne standarde, kot smo jih vajeni na območju EU. V EU in Sloveniji nam doslej ni bilo treba jesti vsake genetsko modificirane hrane ali prehrambnih artiklov, po ameriško »oplemenitenih« z rastnimi hormoni oziroma steroidi. Pa tudi nismo navdušeno jedli mesa živali, ki so jim v krmo dodajali antibiotike. Odslej naj bi bilo drugače, s sklenitvijo TTIP pa naj bi vendarle na stežaj odprli vrata shramb, kuhinj in hladilnikov tudi za, na primer, meso ameriške klonirane perutnine. Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je predvčerajšnjim, na občnem zboru Sindikata kmetov Slovenije (SKS), ki je potekal v prostorih Čebelarskega centra Slovenije, spregovoril tudi o pogajanjih med EU in ZDA o sklenitvi TTIP. Priznal je, da je glede TTIP (kljub spremembi evropske direktive o omejitvi ali prepovedi gojenja gensko spremenjenih organizmov, ki uradno državam članicam EU zagotavlja, da lahko zavrnejo gojenje GSO na svojem ozemlju!) še največ pomislekov povezanih z ogroženostjo evropskega kmetijstva oziroma prehrane.
Kaj vse bomo morali požreti?
Toda ameriški predsednik Barack Obama, ki se želi zapisati v zgodovino kot tisti, ki je v pogajanjih z EU dosegel zmago, primerljivo z zmago ZDA na evropskih tleh ob koncu druge svetovne vojne, in nemška kanclerka Angela Merkel sta se tudi na zadnjem srečanju strinjala: TTIP je treba sprejeti čim prej, najpozneje v drugi polovici tega leta. Nekateri indici celo potrjujejo, da bi Obama in Merklova sklenitev TTIP najraje izsilila že poleti.
Dejstvo je, da smo Evropejci v tem hipu prepuščeni na milost in nemilost tistim, ki nas obveščajo o domnevni koristnosti sporazumov z ZDA in s Kanado. Tudi če bi si še tako želeli izvedeti čim več, denimo o tem, kako v zakulisju potekajo netransparentna pogajanja, prav veliko več ne boste mogli. Pripravljeni so nam zgolj povedati, kako bo TTIP zagotovil liberalizacijo trgovine in odpravo carin, kako bo liberaliziral in sočasno zaščitil vse naložbe, kako bo »tudi slovenskim ponudnikom poenostavil dostop na ameriški trg javnih naročil«. Pa bo res? Študija, ki jo je s svojimi sodelavci pripravil dr. Jože P. Damijan iz Centra za poslovno odličnost ljubljanske ekonomske fakultete, je sicer načeloma res potrdila, da bi Slovenija po uveljavitvi trgovinskega sporazuma med EU in ZDA lahko potencialno »dolgoročno povečala svoj izvoz v ZDA«, da pa bi najbrž manj izvažala v druge države EU. In kaj je še razkrila ta študija? Da so slovenska podjetja (pre)slabo pripravljena na TTIP, da bo najverjetneje prav zaradi tega sporazuma v prvih desetih letih zdajšnja delovna mesta izgubilo približno 1500 slovenskih državljanov, predvsem v avtomobilski in farmacevtski industriji. Drži, če upoštevamo to, je težko razumeti, zakaj nekateri naši politiki še kar povsem nekritično zagovarjajo domnevno koristnost TTIP in so evforični, ko jih povabijo čez lužo (v Washington), kjer jih z vsemi žavbami namazani lobisti ameriških korporacij prepričujejo, da se bosta EU po uveljavitvi TTIP začela cediti med in mleko.
Zaradi ZDA bomo zniževali standarde? Nekdanji predsednik Računskega sodišča, evropski poslanec dr. Igor Šoltes (Verjamem/Zeleni), opozarja, da je v ZDA dovoljenih najmanj 300 gensko spremenjenih organizmov, v EU le približno 20, da se kmetijstvo in prehrambna industrija ZDA od evropskih razlikujeta že v temelju, da si EU ne bi smela privoščiti žrtvovanja dozdajšnjih višjih standardov samo zaradi tistega, kar bi rade dosegle ZDA. Prepričan je, da bi morali tudi parlamenti posameznih držav članic EU imeti možnost, da (so)odločajo o sprejemljivosti TTIP, saj so skrajno zavajajoče (prazne oziroma prenapihnjene) obljube, češ da bo TTIP omogočil vnovično gospodarsko rast: »Naša trgovinska izmenjava z ZDA pomeni zgolj med enim in dvema odstotkoma celotne slovenske zunanje trgovine. Rezultati modelskih simulacij potrjujejo, da bi liberalizacija zunanjetrgovinskih tokov z ZDA v vsakem primeru povzročila upad slovenskega izvoza in uvoza. V Sloveniji bodo najbolj negativne učinke občutili v kmetijstvu in ribištvu, poleg tega pa tudi še v avtomobilski, farmacevtski in kovinski industriji. Ne pozabimo, v tem hipu imamo precej višje kmetijske oziroma prehrambne standarde kot ZDA, višje standarde imamo tudi glede preprečevanja škodljivih vplivov na okolje. Teh standardov ne smemo žrtvovati za nobeno ceno.« |