To je vojak Tone, ki je rešil voznico, avtomobil je potonil

NOVO MESTO – Ko je prišel domov v Koroško vas, je o svojem junaškem dejanju, ki mu res ni para, najprej povedal mami Martini. Ta se je še kako začudila in kot prava mati slišano takoj prenesla še Zvonku, Tonetovemu očetu. »Junaka imava za sina!« mu je jasno razodela. Ponosni Zvonko ga je po očetovsko samo potrepljal in premišljeval o sinovem plemenitem dejanju. »Lepo, res lepo od tebe,« je ponavljal. Ter dodal: »Zares težko, pravzaprav ne verjamem, da bi kaj takšnega storil vsakdo …« To, kar je v ponedeljek opoldne storil njegov sin, je namreč privilegij, česa podobnega so sposobni le in samo izbranci, ki jim bije – junaško in pogumno srce.

Naslednji dan smo se na kraju, kjer se potok Težka voda izliva v Krko, zazrli v poškodovano vozilo francoskega proizvajalca. Ta je stal prav tam, ob brežini, kjer je le malo manjkalo, pa bi se morala 59-letna gospa predčasno posloviti. Vase bi jo namreč potegnil potok, globok, kot je visoko vozilo vinsko rdeče barve, smo izvedeli, da, zanesljivo bi jo potegnil, če ne bi ravno tedaj prišel mimo Tone …

Avto v vodi

Sedemindvajsetletni Tone Čelič je po poklicu – vojak. Svojo vojaščino že šesto leto služi v novomeški vojašnici. Je pripadnik čete inženircev, ki imajo prav posebno in hvalevredno poslanstvo: če se slučajno ne ukvarjajo z razminiranjem eksplozivnih sredstev, pa pomagajo ljudem, tarčam naravnih katastrof, kakršen je bil žled, kakršne so bile poplave.

Tone se je pred dnevi ravno vrnil s kosovske misije, kjer je bil že drugič in kjer je preživel zadnjih šest mesecev.

Ker pa ima določene težave z nogo, se je z bratrancem Dejanom tudi to pot odpravil v Novo mesto – v lekarno po zdravila.

Na kandijskem makadamskem parkirišču, tik pod novomeškimi bolnišnicami, je ravno obračal svoj avto, ko je v tistem ves začuden zagledal žensko, ki je krilila z rokama in vpila: »V vodi je avto, v vodi je avto!«

Vselej pripravljen pomagati je Tone bliskovito slekel bundo, vrgel mobitel iz žepa in zaukazal bratrancu: »Hitro parkiraj!« Ker je Dejanov oče poklicni gasilec, je ta natančno vedel, kaj mora storiti (v primeru, da se resnično nekdo utaplja), da je treba zaradi skorajšnjega prihoda reševalcev parkirana vozila smiselno razmakniti, da je to treba dopovedati tudi ljudem.

Lahko se je začela akcija, ki je pri Tonetu pomenila čisti avtomatizem, spontani vzgib: »Veste, jaz bi pomagal vsakomur!« Vrhunsko pripravljen, čemur je pripomogel prav vojaški dril, se je pognal proti kričeči ženski srednjih let.

V kletki smrti

Tik pred tem je 59-letna voznica želela parkirati ob Težki vodi, na peščeni in travnati brežini. Ta pa je bila zaradi neprestanega deževja že tako razmočena, da je začelo vozilo z voznico vred drseti po brežini navzdol. Avtomobil se je prevrnil in cmoknil v potok. Voda pa ga je za nameček začela odnašati še proti Krki.

Tukaj, nekaj minut pred poldnevom, nastopi požrtvovalni Tone. Po strmi brežini je sprva še pazljivo stopil, nakar se je pognal v potok, zabredel v ledeno mrzlo vodo, »uf, mrzla je bila kot pes«, in bredel vse do avtomobila, v katerega je že začela vdirati voda. »Takrat je bilo vozilo že do vratnih kljuk v vodi!«

In ko je le prispel do skorajšnje utopljenke, je opazil, da je na sovoznikovi strani vozila, da se je očitno že sama reševala, a je bila v primerjavi s kot tona težko vodo preprosto nemočna.

Takrat jo je zagledal. »Bila je v hudem šoku, bila zato povsem mirna, a razumljivo – še kako prestrašena,« je Tone opisoval svoje prvo soočenje z nebogljeno gospo, ki je prestajala svojevrstno ječo, kletko smrti.

»Najprej sem hotel v avto z voznikove strani,« se je spominjal Tone, za hipec je že odprl vrata, a opazil, da bi šlo preveč vode v notranjost, zato je bliskovito spremenil načrt, šel na drugo stran, hotel odpreti sovoznikova vrata, mučil se je in mučil, a je bilo presneto težko. Zato se je še z nogama oprl na poplavljeno pločevino in s skrajnimi napori poskusil še enkrat.

Tedaj mu je uspelo. Videl jo je. Bila je tiho. Skoraj neslišno je izrekla: »Pomagajte mi …«

Resnični junak

»Pridite povsem do roba!« ji je velel.

Ko se je nekako le prikobacala, jo je pograbil kot vrečo najboljših slaščic ter jo odvlekel do brežine – na nasprotni strani potoka. Takrat vozila ni bilo več videti. Dokončno je potonilo.

Ko sta oba premraženo drgetala na brežini – so že prispeli reševalci. Izmučeni Tone jo je samo še vprašal: »Je z vami vse v redu?«

Očala je izgubila, da ne pozabimo, da, še po očala je šel v vodo!

»Hvala,« mu je potem preplašeno dejala. Bila je še vedno v silovitem šoku.

Akcija je trajala pravzaprav samo kakšni dve minuti, »hitrejši resnično nisem mogel biti«, pa je bil skromen hrabri Tone.

Šele ko je začel popuščati tisti silni adrenalin, ga je začelo krepko zebsti. Reševalci so ju oskrbeli: Toneta ogrnili v toplo folijo, (ne)srečnico pa odpeljali v bližnjo bolnišnico.

K Tonetu je ponosno pristopil stric Miran, ki ga je gasilska dolžnost pripeljala na kraj (ne)sreče. Čestital mu je. Potem pa se je šele vsula ploha čestitk, Tonetu so čestitali vsi, vsi po vrsti – reševalci, gasilci, policisti. Teh zlepa ne bo zmanjkalo, saj ga bo v prihodnjih dneh sprejel tudi Janez Ogulin, direktor Policijske uprave Novo mesto, in se mu zahvalil za junaško in odločno ukrepanje v trenutkih, ko je bilo ogroženo človeško življenje. V poplavi negativističnih in senzacionalističnih novic – smo namreč dobili dejanskega in tudi resničnega junaka.