To je voda za žabe, za pitje jo kupimo

METLIKA – »Seveda te vode ne pijemo, ker je to voda za žabe,« pravi Barica Gvozdanovič, ki si je z možem Vladimirjem okrog leta 1982 postavila novo hišo v Bočki. Nekaj sto metrov stran stoji njihova stara hiša, ki je brez stanovalcev in za katero človek še razume, da je brez javnega vodovoda. Toda dejstvo je, da imajo kapnice tudi novejše hiše in celo novogradnje. To pa človek leta 2017 težko razume.

Bočka, razpotegnjeno naselje tik poleg Metlike ob cesti Metlika–Novo mesto, ima hiše raztresene po značilni belokranjski pokrajini. Gvozdanovičevi imajo do ceste kakšnih 200, 300 metrov, še dlje do prvega soseda. »Takrat, ko smo gradili hišo, tukaj pač ni bilo javnega vodovoda,« pove vitalna 82-letna sogovornica. Zato so naredili velik zbiralnik vode, v katerega se steka voda s strehe in jo potem uporabijo v gospodinjstvu.

Leto dni starejši Vladimir razloži, da so naredili velik zbiralnik zato, da jim vode tudi v primeru suše ne bi zmanjkalo. A imeti domači vodovod je skrb, saj se jima je že dvakrat zgodilo, da je zbiralnik puščal. Običajno je, da jih za zaloge vode skrbi, razloži Vladimir in pokaže na veliko teraso za hišo, pod katero se skriva zbiralnik vode: »Vsake toliko časa moramo štirno, kot ji mi pravimo, sprazniti in očistiti ter jo premazati s posebnim premazom.«

Seveda si z Barico želita, da bi lahko živela tako, kot živi večina prebivalcev Slovenije. Da bi namesto nepitne vode, ki priteče iz njihovega vodovodnega sistema, imeli zdravo vodo, ki bi si jo lahko natočili v kozarec in popili. »Za pitje vodo kupujemo, kaj pa drugega,« razloži Barica, ki potem popelje po hiši, v klet, kjer je hidropak, ki omogoča, da imajo v hišnem vodovodnem sistemu tekočo vodo in da pralni stroj, denimo, deluje.

Tako blizu, a na robu

Pred leti je že kazalo, da bodo z občinsko investicijo prišli do prepotrebnega vodovoda. Gvozdanovičeva se spominjata, da sta tudi že podpisala neke papirje, kje po njihovi parceli naj bi tekel del vodovoda. Toda sledilo je razočaranje. »Vodovod so napeljali le do hiš, ki so na oni strani ceste, mi, na tej strani, pa smo ostali na kapnicah. Kar štiri hiše, v nekaterih imajo majhne otroke, imamo kapnice,« pravi Barica in pokaže na nevidno mejo, cesto, ki je jasna črta, do kje seže javni vodovod.

»Veste, mi smo tu odrinjeni na rob, pa smo od Metlike oddaljeni vsega dva kilometra,« pravi Barica Gvozdanovič, ki je prepričana, da neoporečna pitna voda danes v Sloveniji ne bi smela biti nedosegljiv cilj, ampak običajen življenjski standard, še posebno, če živijo ob večjem naselju. 
»Vse prispevke in davke plačam, ko pa želim, da bi imela pitno vodo, kot jo imajo vsi drugi prebivalci Slovenije, pa ne gre. Tu res ni pravice,« pravi Barica.

Toda po tem, kar pravijo na občini Metlika, na tej strani Bočke še nekaj časa ne bo javnega vodovoda. V preteklosti so poskušali dvakrat – obakrat neuspešno – pridobiti evropski denar za gradnjo 2490 metrov dolgega vodovoda, s katerim bi prebivalcem Bočke zagotovili pitno vodo. To bi bila investicija, vredna nekaj več kot 191.000 evrov.

»Potem je občina med letoma 2010 do 2014 z lastnimi sredstvi zgradila vodovod na desni strani ceste Metlika–Novo mesto v smeri proti Novemu mestu v dolžini okoli 340 metrov,« pravijo na občini Metlika. Brez vodovoda pa so ostale štiri hiše, v katerih živi 16 ljudi, saj bi zanje morali zgraditi 1950 metrov vodovoda.

»Glede na višino investicije in dejstvo, da država in Evropa takih projektov ne sofinancirata, je vprašanje, kdaj bo občini, glede na vse prioritete in zadolžitve, ki jih mora financirati, uspelo zagotoviti dovolj lastnih sredstev za izvedbo,« pravijo na občini Metlika in v svoj zagovor dodajajo, da so ena ne tako številnih občin v Sloveniji, v katerih ima kar 93 odstotkov prebivalcev zagotovljeno pitno vodo iz javnega vodovoda.