LJUBLJANA – »Vsi trije okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt, torej na etnocid,« trdi zgodovinar Božo Repe. »Efektivno je slovensko ozemlje uspelo ponovno združiti partizanskemu gibanju, ki se je sčasoma razvilo na celotnem slovenskem etničnem ozemlju in ni priznavalo ne razkosanja ne predvojnih meja,« Repe v nadaljevanju opozarja na pomen partizanov.
Pridobitve po 2. svetovni vojni
Pravi, da je bila posledica osvobodilnega boja ustanovitev slovenske republike znotraj federalne Jugoslavije, prvič s svojim parlamentom in z ustavo ter v jugoslovanski ustavi uradno priznano pravico do samoodločbe.
Zaznamovalo nas je
Na vprašanje, ali je v času druge svetovne vojne potekala tudi državljanska vojna, Repe nima jasnega odgovora. »Med vojno je nedvomno potekal tudi oboroženi spopad med Slovenci samimi. Na eni strani je šlo za kolaboracionistične enote, sprva t. i. vaške straže, ki so jih Italijani legalizirali, oborožili in plačevali za boj proti partizanom. Po kapitulaciji Italije pa je kot njihov naslednik v Ljubljanski pokrajini nastalo slovensko domobranstvo z izpostavama primorskega in gorenjskega domobranstva. Na tej strani so bili tudi sicer maloštevilni slovenski četniki. Na drugi strani je šlo za slovensko partizansko vojsko kot del jugoslovanske partizanske vojske, ki je bila od pomladi 1943 tudi uradno del protifašistične koalicije. Vrstni red dogajanja in vzročno-posledična odvisnost sta jasna: najprej je bila okupacija, sledila je kolaboracija, šele nato odpor in v njegovem kontekstu tudi revolucija. Razmerja med kolaboracijo, odporom in revolucijo med drugo svetovno vojno še danes usodno zaznamujejo slovensko javnost, še posebej politično, predvsem zaradi povojnih pobojev.«
Za obstoj in preživetje
Prepričan pa je, da je zgodovinsko gledano v osnovi vendarle šlo za to, da se je slovenski narod bojeval za obstoj in preživetje in v tem boju je ena stran objektivno pomagala okupatorjem pri uresničitvi njihovih ciljev, druga pa se je bojevala za svobodo.
