PROPADANJE

Je v Bovcu še kaj odprtega?

Objavljeno 04. februar 2014 17.30 | Posodobljeno 04. februar 2014 17.30 | Piše: Dušan Malovrh

Eno leto po nesreči na kaninskem smučišču je stanje v Bovcu katastrofalno. Žičnica ne obratuje, glavna hotela sta zaprta, stalno dela le še ena gostilna v kraju. Število brezposelnih se je v 12 mesecih povečalo za 70 odstotkov, gostov ni. Čas je za slogo, občinski svetniki in župan pa ustanovijo vsak svojo skupino reševalcev.

»Na spodnjem delu krožnokabinske žičnice med spodnjo postajo in postajo B se je snela jeklenica, zaradi česar sta padli dve gondoli. Ker med nesrečo v njiju ni bilo smučarjev, ni bilo hujših posledic... Vzrok nesreče še preiskujejo.« Tako suhoparno in nedolžno je v medijih zvenela vest o nesreči, ki se je zgodila na Kaninu pred enim letom, v petek, 25. januarja 2013, nekaj po 13. uri. Le redki v družbi ATC Kanin, upravljalki smučišča, v Bovcu in Posočju so si predstavljali (so vedeli), kaj v resnici pomeni tako imenovana začasna prekinitev obratovanja naprav zaradi policijske preiskave.

Eno leto po nesreči je jasno vsem: pomenila je začetek velike nesreče. Nekateri že govorijo o katastrofi za kraj s približno 1600 prebivalci in za občino, ki jih šteje dvakrat toliko. Vzrokov za nesrečo namreč niti po enem letu – kako slovensko! – še niso razkrili, visokogorsko smučišče počiva pod več kot štirimetrsko snežno odejo, družba ATC je v stečajnem postopku, največja hotela Alp in Kanin sta zaprta. Stopnja brezposelnosti v občini je z 8,2 odstotka, kolikor je znašala lanskega januarja, poskočila na 15,3 ob koncu leta 2013 – s približno 100 na 175.

V turistično-informacijskem centru povedo, da je v teh dneh zasedenost prenočitvenih zmogljivosti na Bovškem nikakršna. Povedano s številkami: od dve- do triodstotna – skupno približno 20 gostov: nekaj Čehov, Slovakov, Poljakov in Rusov. Za redke goste so organizirali brezplačni prevoz do smučišča na italijanski strani.

Zaprto, zaprto, zaprto

Bovec obiskovalcu hitro razkrije strašljive učinke zaprtega smučarskega središča. Kraj, ki so ga po uničujočem velikonočnem potresu 1998. temeljito obnovili, ponuja čudovito kuliso pod Rombonom. Žal le kuliso. Že kratek sprehod po njegovem središču razodene veliko stisko. Gostilna in picerija Letni vrt, priznana gostilna Sovdat, bife, pekarnica Sonček, Aleksandrov masažni salon – vse zaprto. Tudi hotel, kjer je nekoč tradicionalno počitnikovala legendarna pevka Marjana Deržaj: »Obveščamo vas, da bo hotel Alp od dne 30. 9. 2013 zaprt do nadaljnjega.«

V iskanju sogovornika se s trga, kjer ne srečamo žive duše, napotimo po klancu proti cerkvi sv. Urha. Sedež športne agencije Soča rafting je videti prazen, a vseeno pokljukamo. Neverjetno, vrata se odpro, zajame nas gostoljubna toplota iz kamina, pozdravi pa Goran Kavs, lastnik, direktor in trenutno edini zaposleni v agenciji. Letos praznuje 25-letnico delovanja, a tako težko od leta 1989 še ni bilo, prizna. »Kanin je padel, alternativ ni, zato sem tukaj sam. Ni šlo drugače, morali smo odpustiti pet redno zaposlenih za nedoločen čas,« razloži izkušeni smučar in raftar. V običajnih zimskih sezonah je za izvedbo ponudbe ob vseh zaposlenih, samih prijateljev, domačinov, dodatno angažiral še deset honorarcev. Kljub vsemu ne namerava vreči puške v koruzo. Že po šolanju se je odločil, da bo ostal doma, medtem ko je večina njegovih sošolcev odšla iz Bovca s trebuhom za kruhom. Njegov optimizem ni brez podlage, ne nazadnje podjetju večino prihodkov prineseta Soča in raftanje. »Včasih so nas, ki smo imeli poletno ponudbo, teptali, pred leti pa se je zgodil preobrat: zdaj Bovcu 70 odstotkov prihodkov prinese poletna sezona. Od 200.000 prenočitev v vsem letu jih denimo 60.000 odpade na avgust, na december le še 25.000.« No, tako je bilo do lani. Kavs komaj čaka 15. marec, ko se na Soči odpre plovna pot.

Župan: Ključna sta hotela

Na Trgu golobarskih žrtev se zdi, da poleg kavarnice delujeta le pošta in občina z županovo pisarno. Siniši Germovšku bi lahko rekli tudi župan na klic, tako namreč gre v Bovcu: po navodilu tajništva ob prihodu v kraj pokličemo tajnico in ta potem pokliče njega. In šef pride na občino. Menda je v službi raje popoldne. Kakor koli, tema v njegovi veliki pisarni je lahko le ena. Kanin. Da razpletanje kaninskega vozla ob tiktakanju socialne bombe poteka prepočasi, se bovški župan zaveda, tudi premierka mu je menda že dvakrat zagotovila, da se zaveda resnosti. Vendar je po Germovškovem mnenju ključno nekaj drugega: »To, da sta hotela s skupno 500 posteljami zaprta pozimi (hotela Kanin in Alp, op. p.), je seveda negativna zadeva, če bo ostalo tako še poleti, pa bo katastrofa. Pred kratkim sem njunima lastnikoma poslal vprašanje: ali bosta hotela za veliko noč odprta?« Odgovora še ni dobil, pravi. Morda tudi zato, pomislimo, ker ni prav spodbuden. Ljudje pač ne sporočamo radi slabih novic. Kar se tiče zaprtega smučišča, je za Germovška, nekdanjega žičničarja na Kaninu, poglavitna naloga, da ga poskusijo spraviti pod okrilje ministrstva za infrastrukturo, saj bi le tako prišli do prepotrebnih evropskih sredstev za prenovo. »Minister bi me že sprejel, če ne bi bilo interpelacije,« je razložil Germovšek, dan preden je opozicija ministra Omerzela neuspešno spodnašala v parlamentu.

V nesreči neenotni

Župan sicer poudarja, da je sestavil posebno komisijo – »govorim o ekspertih in poznavalcih«, ki bo pripravila analizo stanja kot podlago za potrebno dokumentacijo. Obžaluje pa, da je občinski svet ustanovil svojo posebno skupino, ki se ukvarja z isto zadevo. V njej je tudi nekdanji župan, poslanec državnega zbora Danijel Krivec, ki je kritičen: »Županu smo ves čas ponujali pomoč, a je ni hotel. Imenoval je strokovno komisijo, kjer pa ni veliko stroke. Preveč se je govorilo in premalo naredilo. Pogrešam večjo vlogo občine kot nekdanje solastnice ATC Kanin, solastnice zemljišč in glede na to, da je turizem prioriteta.« Vodenje posebne skupine občinskega sveta naj bi predvidoma zaupali Goranu Kavsu, ki izjemno dobro pozna kaninski teren in je tudi sam ponudil pomoč. Prvi cilj skupine občinskega sveta je, da žičnica že poleti obratuje, brez tega namreč na smučišču ne bodo mogli postoriti nič. »Upam, da bodo na drugi strani poslušali, sicer smo obsojeni, da ne bo sprememb vsaj do letošnjih lokalnih volitev,« Krivec jasno napove, da bo Kanin tudi jeseni glavna bovška tema. Član posebne skupine je prav tako Jernej Stritih, vodja Bovške razvojne zadruge, ki si je močno želela, da bi z občinsko in italijansko pomočjo do šolskih počitnic zagnali štirisedežnico na Kanin. A ko smo ga v petek povprašali, kako kaže, nam je bivši direktor službe za podnebne spremembe v Pahorjevi vladi malce resignirano dejal: »Žal zdaj bolj slabo.«

Zadnja trdnjava

Človeka dolg razgovor s politikom utrudi in zlakotni. V turističnem središču Bovec je to lahko težava, kajti normalno je odprta le še ena gostilna. Zadnje pribežališče lačnega je Martinov hram s tradicionalno bovško kuhinjo (priporočam friko, jed iz krompirja, sira in šunke). Ko se želimo prikupiti Martinu Bergincu, češ, kolega je priporočil vašo gostilno, izkušeni gostilničar le hudomušno doda: »Hja, saj drugam niste mogli, ker smo edini!« Občutno manjšemu obisku Martin z ženo Silvo in hčerko Saro, ki vijuga med mizami, kljubuje s prilagojenim urnikom zaposlenih, zaprto imajo po tradiciji le ob ponedeljkih. Nekateri gostinci odprejo le še čez vikend, drugi imajo kolektivni dopust in bodo spet začeli delati šele spomladi, beremo na zaprtih vratih. To so prvi znaki sezonskega turizma, ki bi, če bi se uveljavil, kot na primer na hrvaški obali, kjer marsikje delajo zgolj poleti, najbrž pomenil konec za dobršen del bovške ponudbe. In to ne le pozimi.

Ob slovesu od kraja, ki je od Ljubljane oddaljen 125 kilometrov, vožnja pa (lahko) traja več kot tri ure, prva snežinka na nosu. Ni se izpolnila želja gostilničarja Martina, »samo da ne bi snežilo. To bi odgnalo še nadaljnje goste...« je zamrmral. A sneg je padel. Včasih so ga Bovčani komaj čakali, zdaj si želijo, da ga čim prej pobere. Hotela Kanin in Alp imata skupaj 500 postelj! Žal praznih. Beseda, ki jo Bovčani najbolj sovražijo – zaprto.

Štiri metre na sekundo

Najdaljša gondolska žičnica pri nas je prevažala potnike iz Bovške doline (436 metrov) na osrednji del smučišča na Kaninu (2200 metrov). Pot je dolga 2680 metrov, gondola je vozila s hitrostjo štiri metre na sekundo, to je 14,4 kilometra na uro. Kaninsko smučišče so začeli graditi leta 1972, vendar ga nikoli niso dokončali, kot so načrtovali.

Novi Kanin in Andora

V predalu bovškega župana je tako imenovani andorski masterplan, ki ga je že leta 2012 izdelalo podjetje iz Andore in pomeni izhodišča za temeljito prenovo kaninskega smučišča. To bi moralo postati privlačno tudi začetnikom in družinam, se z mnenjem Andorcev strinja župan. Vrednost andorskega projekta so ob predložitvi ocenili na približno 43 milijonov evrov. Glede 60.000 evrov ali manj, ki bi bili po mnenju nekaterih dovolj, če bi popravilo izvedli takoj, pa je župan zelo skeptičen.

Deli s prijatelji