Za uvod. Znani psihiater prim. dr. Jože Felc je zapisal: Vsi smo občasno ali stalno neuglašeni sami s seboj, z okoljem, velikokrat razglašeni. Prepričan je bil, da na svetu ni človeka, ki bi ga lahko po kateri koli definicij duševnega zdravja opredelili kot zdravega! Vredno razmisleka in pozornosti!
Vse razsežnosti zadnjih dogodkov v eni od naših bolnišnic še niso poznane. Ocene, presoje so zaenkrat le delne, lahko celo preuranjene. Prepričan sem, da je dogodek glede na razsežnost in težo kljub vsemu enkraten. Velika večina pacientov je lahko povsem brez skrbi. To nas seveda v ničemer ne razbremenjuje pred dejstvom, da smo soočeni z razpokami v našem delovanju. Zadržal se bom, za začetek, le pri eni. Kot sem zapisal že pred mesecem dni v kolumni, smo soočeni z nekakšno »praznino« pri obravnavi posameznikov, ki delajo na odgovornem delovnem mestu in imajo težave v smislu duševnih težav. Zapisal sem, da je to predvsem posledica našega pristopa do takega posameznika in zaveze stroke, da ga ne smemo stigmatizirati. Prav. Takega posameznika moramo za vsako ceno obvarovati, po mnenju stroke, pred javnostjo, kar je seveda prav. Zastavi se vprašanje, kako ob tem obvarovati ljudi, ki so izpostavljeni takemu posamezniku. Govorim o posamezniku, za katerega na osnovi opazovanj, informacij, lahko oziroma moramo kot njegovi predpostavljeni posumiti, da ima težave na področju duševnega zdravja. Kako priti do podatkov, na osnovi katerih bi lahko ukrepal? Kaj lahko oziroma mora narediti stroka, da ne bo oškodovana nobena stran? O tem se moramo ob zadnjih dogodkih temeljito zamisliti!
Kot kažejo podatki, ki prihajajo v javnost, ter po izjavah nekaterih kolegov, sodelavcev, smo v konkretnem primeru naredili premalo. Vsi oziroma mnogi so »nekaj« vedeli, sporočali ustno. Po informacijah naj bi bil poslan celo k specialistu, vendar je še naprej delal na izjemno izpostavljenem in odgovornem delovnem mestu. Nedopustno, vendar zelo značilno za nas. Nedopustno najprej do posameznika, ki ima take težave in mu je treba pomagati! Ali ne bi bilo morda bolje, da bi vsi odkrito, brez zadržkov spregovorili o njegovih težavah z njim in jih začeli reševati in jih rešili? Ali je bilo to narejeno, je bilo to sploh mogoče storiti? Če ni bilo, zakaj ne in kdo bo zdaj odgovarjal za breme, ki smo ga morda naložili zdravniku?
Ker se nimam navade skrivati za fraze, naj naravnost povem, da bomo, če bo postavljena kakršna koli diagnoza, ki bo kazala na problematiko s področja duševnega zdravja, odgovorni mi vsi! Odgovorni v smislu zatiskanja oči, prelaganja odgovornosti na drugega ter zaradi sprenevedanja. Res je, da so lahko znaki motnje bolezni skriti, komaj prepoznavni in jih dolgo ne odkrijemo, vendar v našem primeru, vsaj do zdaj, kar nekaj izjav kaže na to, da je bilo opaženo najmanj »čudno« vedenje. Kje je zdaj, ob nesreči, ki jo imamo pred seboj, odgovornost vseh tistih posameznikov, ki so »nekaj« opazili, vedeli, odgovornost do svojcev bolnikov, do morda bolnega zdravnika? Specialist, ki je napisal ugoden izvid, se bo že izgovoril, zamisliti pa bi se moral on in z njim mi vsi! Vsekakor obstajajo poti za rešitev takega problema, le oči si ne smemo zatiskati. Zdaj je seveda lahko biti pameten, vendar je zdaj brez dvoma potrebna natančna analiza ravnanja vseh, ki so bili v stiku ali so bili sodelavci prizadetega oziroma so bili z njim v stiku kot preiskovancem. Ne zaradi iskanja krivca, ampak da ugotovimo, kje bi lahko ravnali drugače, da se podoben primer ne ponovi. V primer in ravnanje vseh ter analize se morata še posebno poglobiti dve specialni stroki, psihiatrija in medicina dela, in prispevati protokole, ki bodo v bodoče na razpolago zaposlenim in se bomo lahko tako v največji možni meri izognili podobni situaciji.
Ne nazadnje se ta nesreča po mojem mnenju ni začela ob postelji bolnika na nevrološki kliniki, kljub slabemu sistemu nadzora, temveč že veliko prej. Morda sem v svojih predvidevanjih, da gre za bolezen ter da pokažem na resnični problem v medicini, prehiter in v konkretnem primeru sploh ne gre za bolezen. Lahko da sem naredil natančno to, kar stroka strogo prepoveduje s svojim pisanjem stigmatiziral zdravnika. Morda. Kdo ve? Prevzemam odgovornost. Vsekakor želim opozoriti na problem, ki ga imamo pred seboj. Če se izkaže, da je šlo za duševno motnjo in je tak posameznik delal na tako odgovornem delovnem mestu, bomo morali priznati, da imamo v sistemu veliko luknjo. Upam, da jo bomo zakrpali.
