LJUBLJANA – Je imel premier dr. Miro Cerar mlajši po komaj enem mesecu vladanja res smolo, ker mu je, prvič, uspelo obe koalicijski partnerici (SD in Desus) prepričati, naj za evropsko komisarko iz Slovenije podpreta članico vodstva SMC ter ministrico brez listnice za regionalni razvoj in kohezijsko politiko mag. Violeto Bulc, in drugič, ker je potem nepreklicno odstopil še Jožef Petrovič, ki sta mu fotelj ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo namenila prav predsednik vlade in njegova SMC. Mimogrede, Petrovič je bil že drugi Cerarjev gospodarski minister, saj je kandidaturo dr. Ervina Pfeiferja, ki ga je najprej predlagal za navedeno funkcijo, predsednik vlade bizarno umaknil že po nekaj urah. Upajmo, da nimajo prav tisti, ki opozarjajo, da so kljub poglabljanju krize in vse resnejšim težavam slovenskega gospodarstva ključne vladne funkcije zgolj nekakšen poligon za paintball (obstreljevanje s strankarskimi barvami) koalicijskih partneric. In kaj bi bila lahko edina dobra plat zdajšnje Cerarjeve kadrovske zagate? To, da SMC zdaj lahko izbira še dva ministrska kandidata. Vendar pa časa za eksperimentiranje z iskanjem odrešiteljev za največje finančno-gospodarske izzive preprosto ni več.
Ali sme premier prejudicirati?
Konfederacija sindikatov Slovenije (KSS) Pergam opozarja, da bi čisto zares morali upočasniti oziroma začasno ustaviti proces privatizacije podjetij v posredni in neposredni lasti Republike Slovenije: »Dokler ne bi sprejeli ustreznega pravnega okvira, ki bi omogočil učinkovit nadzor nad prodajo (doseganje cene, ki bi jo določili neodvisni cenilci), transparentnost postopkov in preprečitev možnih zlorab (predvsem okoriščanja prek svetovalnih pogodb in s korupcijo).«
Iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) pa sočasno premierja Cerarja sprašujejo, ali se (ne) zaveda, da s kršenjem določil uredbe EU in z malikovanjem proste gospodarske pobude njegova koalicija tlakuje pot celo trgovini z ljudmi. Poleg izvirne težave, ki je pač posledica tega, da slovenska vlada pri nas dopušča poslovni model »poštni nabiralnik–blokiran račun–račun v tujini–verižno podjetje–na novo ustanovljeno zombi podjetje–slamnati direktor in družbenik«, je po mnenju svobodnih sindikatov druga, enako nedopustna napaka tudi to, da naša država takšnim podjetjem omogoča, da svoj »poslovni« model širijo še v druge države članice EU, kamor začasno iz Slovenije napotujejo svoje delavce. Grozljivo.
Če gre za ministre drugih strank, so za Kljub razmeroma pogostim špekulacijam o pričakovanih rekonstrukcijah ministrskih ekip se je v minulih 24 letih po navadi uresničil zgolj ljudski rek, ki nas uči, da se po hudem vznemirjenju (tudi če se še tako močno trese gora) skoti le miška. Res je, vsi predsedniki dozdajšnjih slovenskih vlad so prej ali slej začeli razmišljati tudi o vsaj delni rekonstrukciji svoje ministrske ekipe. O tej je večkrat razmišljal pokojni dr. Janez Drnovšek, leta 2000 si je rekonstrukcijo (zaman) želel prav tako že pokojni dr. Andrej Bajuk, leta 2004 pa je z rekonstrukcijo, kot se je potem pokazalo, predolgo odlašal mag. Tone Rop itn. Jasno, nobena vladna stranka menda ne bi nasprotovala rošadam, če bi z rekonstrukcijo odstavili samo ministre iz kvote njenih koalicijskih partneric. Člani vodstva NSi so se leta 2006 (v času tako imenovane prve Janševe vlade), denimo, že začeli javno spraševati, ali med žrtvami rekonstrukcije res ne bo notranjega ministra Dragutina Mateja iz SDS. In? Premier Janez Janša je na mah predlagal razrešitev ministra za delo, člana vodstva NSi mag. Janeza Drobniča. |
No, če se vrnemo k Cerarjevemu iskanju najprimernejših kandidatov, ki bi lahko v njunih dozdajšnjih foteljih čim prej nasledili dozdajšnjo ministrico Bulčevo in dozdajšnjega ministra Petroviča. Naj se sliši še tako neverjetno: celo v vrstah strank vladne koalicije so nekateri prepričani, da bi bilo vsekakor primerno, da bi premier Cerar že zdaj oziroma preventivno začel razmišljati, kateri so še predvidoma najšibkejši členi njegove ministrske verige, ki jih bo prej ali slej treba nadomestiti z izvedbo tako imenovane delne rekonstrukcije vlade. Ne, ni res, da je še prekmalu za takšen razmislek niti da razmišljanje o rekonstrukciji v tem hipu ne more biti dobronamerno. Nasprotno.
Je pa več kot pomenljivo nekaj drugega: varuh konkurence (direktor Javne agencije za varstvo konkurence) Andrej Krašek, ki je v oddaji Tarča na TVS priznal, da ga neznanci – najbrž zato, da bi ga prestrašili – zasledujejo in na skrivaj fotografirajo, se je odzval na po njegovem mnenju povsem nedopustno prejudiciranje dr. Cerarja, ki je kot pravni strokovnjak in predsednik vlade javno podvomil o delu agencije, ki si je drznila obravnavati sporno minulo početje ministra Petroviča in je s tem »kriva« za njegov odstop: »Odločali smo na temelju dokazov, zato se še toliko bolj čudim, da je premier na takšen način in celo pred javno objavo naše odločbe komentiral morebitno vpletenost ministra v kartelne dogovore.« Lahko se čudi(mo) ali ne, dejstvo ostaja, da si je Cerar to privoščil.
