Bliža se zadnji dan v letu, pospešeno, z nemirnim korakom, morda celo zaskrbljeno, a vseeno v pričakovanju nečesa novega, prebujenega, oživljenega ali zgolj zapuščenega. Čas osebne bilance ni čas zadnjega meseca v letu, takrat, ko pod omamnimi hlapi sladkega vinca odpremo svoje zakrknjeno srce, polno hrepenenja in spominov, kako je bilo včasih lepo, kako so bili tisti drugi časi boljši, polni radosti, ljubezni in topline.
Čas osebne bilance je čas slehernega dne, vsake ure in minute, ko blodimo po svojih ustaljenih poteh in iščemo tisto malo sreče, ki je še na meji človeškega. Ko bi se le bolj zavedali, da smo sami ključ vsega, da smo srečni le takrat, ko se sami odločimo za to. Da nas vsakodnevna rutina vodi v začarani krog dolgočasja in da pozabljati na notranjo izpolnitev, mir in radost ni ravno najboljše. Še vedno osupnem ob dejstvu, da so premnoge duše matere zemlje ujetnice samih sebe. Da si ne upajo pogledati resnici v oči in prenehati manipulirati v prvi vrsti s samim sabo, potem tudi z okolico, ki jih obdaja. Da je iskrenost včasih boleča, a kljub vsemu osvobajajoča, ni neznano, tega se zavedamo, če le malo pobrišemo prah po policah pričakovanj, sodb in navidezne sreče.
Kakor koli že, ko boste decembra delali bilanco, je dobro vedeti, da ni vse tako črno, kot se zdi na prvi pogled, in da so najboljše rešitve po navadi pred nosom. Tudi to je dobro vedeti, da 21. 12. ne bo konec sveta, zato ne delajte bedarij, še posebno ne, če so poleg otroci. Če veste, da se v alkoholu skriva še večji strah, kot ga že imate, boste na najdaljšo noč v letu ostali zgolj s kozarčkom penine ali malinovca v roki in z zavedanjem, da imate okrog sebe ljudi, ki jih imate res radi. Če teh ljudi ni, se vprašajte, zakaj nimate sebe dovolj radi, da bi si zaslužili, da bi vas imeli radi tudi drugi. Vse obrnite, stresite, poglejte čisto drugače in izbrskajte odgovore. Ampak zgolj tiste, ki bodo pomembni v letu 2013. Popravni izpiti bodo vedno težji, saj naj bi se na najslavnejši dan v letu dejansko na Zemlji odprla posebna vrata za prehod v višje dimenzije, kar bo v prihodnjih letih dramatično pospešilo razvoj dogodkov. Bežati pred samim seboj bo torej vedno težje in zmeraj bolj utrujajoče. Preostane samo še konec. Tak, kot si ga pišete sami.
