Je Jazon na ladji Argo s svojimi skoraj nepremagljivimi in največkrat tragičnimi junaki in z Medejo, žensko posebno zapletene nravi, nekoč res plul po Ljubljanici? Ko so iz Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici prišli do njenega izvira pri Vrhniki, naj bi ladjo razstavili in tovorili, pomagali da so tudi domorodci in reka Vipava, vse do Jadranskega morja. Po njem so odpluli v grško domovino Tesalijo in v mitsko pripoved, ki je med tremi najbolj znanimi vseh časov, družbo dela Iliadi in Odiseji.
Slovencu je lepo slišati, da se je to zgodilo tam, kamor smo prišli čez dve tisočletji. Zgodba se opira na veličastno epsko pesnitev Argonavtika starogrškega pesnika Apolonija Rodoškega, po njem jo je po nekaj manj kot 300 letih povzel rimski pisatelj in naravoslovec Plinij Starejši. To je tisti možak, ki je bil med izbruhom Vezuva 24. avgusta leta 79, vulkan je mimogrede zasul in konzerviral Pompeje, tako znanstveno radoveden, da si je pred padajočim kamenjem na glavo privezal blazino, a so ga zadušili strupeni plini. Ena prvih žrtev znanosti, a možak je Argo (v prevodu Hitra) postavil na Ljubljanico.
Datiranje po trojanski vojni
Ni pa mogoče, da bi Jazon ustanovil Emono, kar lahkovernim turistom, ki tavajo po Ljubljani, pripovedujejo z vsemi žavbami namazani vodniki. Če je Grk res bil v teh krajih, je bilo to veliko prej, oporna točka bi bila lahko trojanska vojna. Med Jazonovimi junaki je bil namreč tudi tisti smrtni junak Pelej, ki je imel z nesmrtno morsko nimfo Tetido napol nesmrtnega sina Ahila. Za njega se ve, kaj vse je počel in nepočel pod trojanskim obzidjem. Epski spopad zaradi lepe Helene naj bi se dogajal okoli leta 1250 pred našim štetjem. Nekaj let pred ta čas, sin je vedno mlajši od očeta, lahko torej postavimo dogodek, ko naj bi Jazon, Medeja in tovariši potovali mimo kraja, kjer je veliko pozneje, leta 14, Rim zgradil Emono.
Kaj je odpravo Argo sploh pripeljalo do Navporta, Vrhnike, in naprej? Pripoved je zamotana kot vse antične, naša civilizacija je glede tega bolj preprosta. Babica gre skozi gozd, požre jo hudobni volk, reši Rdeča kapica, zverina, napolnjena s kamenjem, štrbunkne v vodnjak, mi pa ploskamo. Pri starih Grkih, tudi novodobni so mojstri velikih in malih dram, to ne bi pilo vode.
Ne rečem, da je Rdeča kapica manj nasilna zgodba kot grški miti, vsekakor pa je drugačna, če drugega ne, ji po desetem letu nehamo verjeti. Davni Grki svojim ne. Njihovi miti lebdijo med koščki resničnosti, hrepenenjem in usodo, voljo bogov, ki so vsemogočni, nesmrtni, z dodatkom vseh dobrih in slabih človeških lastnosti.
Atena spremenila dekle v pajka Ste že slišali za deklico po imenu Arahna? Najbrž nikoli. To je bila Lidijka, ki je boginjo Ateno izzvala v umetnosti tkanja. Smrtnica je bila bolj spretna, poleg tega je na platno vtkala podobe ljubezenskih pustolovščin bogov, kar je Ateno tako razsrdilo, da je mojstrovino raztrgala na koščke, tkalko pa nič kaj po božansko prebutala. Arahna se je iz obupa obesila, Atena jo je spremenila v pajka. Takih zgodbic se je ohranilo na tisoče. |
Skratka, Jazon je bil princ, dedič kraljestva Tesalija, vendar se je prestola polastil njegov stric, očetov polbrat Pelias, ki ga je Jazonovi materi Tiro naredil bog morja Pozejdon. V grških mitih se bogovi blazno zaljubljajo v zemljanke, tudi boginje rade pogledajo dol, teh otrok kar mrgoli, kar je priročno, ko se sklicuješ na božanski rod. Da ne bi bil zaradi stremuškega strica še ob življenje, je Jazon zapustil domovino in se šolal pri kentavru Hironu, ki je vzgojil že veliko drznih junakov.
Ko se je tako izšolani in v junaštvu izurjeni kraljevič vrnil v rodno Tesalijo, je od strica zahteval, naj sestopi s trona. Pelias, ki so mu prerokovali, da bo umrl zaradi Jazona, je dejal, da mu bo mirno vrnil krono, le davno odtujeno zlato runo mu mora vrniti. Kako je zlato krzno oziroma Zevsov oven z zlatim runom končal v Aresovi votlini v Kolhidi ob Črnem morju, je spet posebna in druga zgodba. Ne moremo pa preskočiti podatka, da je dragocenost čuval vedno buden zmaj. Jazon je bil specialist za zmaje, pripisujejo mu, da je pokončal tudi enega ljubljanskega, ki ni vedel, da je ljubljanski.
Jazon se je s stričevo ponudbo strinjal, zbral je 50 junakov, vkrcali so se na ladjo Argo, ki je imela 25 dvojnih klopi za veslače, in odpluli v Kolhido, tja so prispeli po številnih dogodivščinah, vsaka je za desetino vsaj Odiseje.
Zastonj kosila ni bilo nikoli
A ni zastonj kosila, pravimo danes, tako je bilo tudi tedaj. Ajet, kralj Kolhide, je od Jazona zahteval, naj v zameno za vrnitev zlatega runa opravi nekaj na videz nemogočih nalog. Med drugim naj bi vpregel v plug dva pobesnela bika z bronastimi kopiti, ki sta mimogrede bruhala ogenj, s to vprego preoral polje in ga posejal s čarovnimi zobmi, iz katerih so zrasli vojščaki, ki so ga napadli. Ne da Jazon in tovariši ne bi bili dovolj junaški, le karizmatični princ je ubral lažjo pot, vse naloge je opravil s pomočjo Medeje, hčerke kralja Ajeta, ki se je zaljubila vanj in bila v prostem času čarovnica. S svojo pripomočjo in Medejinimi čiračarami so Jazon in tovarišija opravili vse mogoče nemogoče naloge in se skupaj z runom in Medejo vkrcali na Argo. Po enih virih so bežali, po drugih pa se samo vračali v domovino po poti (različic je več) skozi pozneje naše kraje. Črno morje, Donava, Sava, Ljubljanica in čez kras z deli ladje Argo na ramenih do Jadrana. To je bil obisk teh krajev na najvišji ravni, med junaki na Argu so bili poleg voditelja Jazona ter njenega graditelja Argosa tudi Heraklej, božanski pevec Orfej, že omenjeni Ahilov oče Pelej, krmar Tifis, Tezej in še niz drugih, o katerih poleg površinskih reševalcev križank kaj vedo le na klasičnih gimnazijah in na fakultetah z diplomami, s katerimi ne dobiš službe. A nič zato, njihova imena, zgodbe in usode so premostili brezno pozabe.
Medeja z Jazonom ni srečno živela do konca njunih dni. Zapustil jo je in se nameraval poročiti s princeso v Korintu. Medeja je zastrupila Jazonovo nevesto in njenega očeta kralja Kreonta, nato pa še otroka, ki ju je dala njena ljubezen s človekom, čigar življenje je določilo zlato runo.
Jazon je umrl v Korintu, njegova smrt je bila simbolična. Ko je sedel pod staro, na suho potegnjeno barko Argo in sanjal o minuli slavi, se je nanj zrušil premec, stesan iz debla svetega Zevsovega hrasta.
V grških mitih večina junakov podobno kot naš preprosti, slaboumni volk iz Rdeče kapice konča v vodnjaku simbolov. Obteženi z odmevom svojih dejanj, ki jih vnaprej začrtajo bogovi.
Nikoli ne bomo izvedeli, ali je Argo res brodila po Ljubljanici. A v tej reki so našli lončeno svetilko iz tistih časov, narejena je bila na grškem Cipru. Ljubljanska vrata, ta zgodovinski in geografski pojem, so od začetka sveta vrata narodov.
