Ali lahko politično nepremišljenost in politične spodrsljaje primerjamo celo s katero izmed tistih bolezni, ob katerih se na mah zavemo, kako zelo smo nemočni in da vnaprej ne moremo vedeti niti tega, ali bo terapija, ki se nam zdi še najbolj smiselna, učinkovita? Zakaj pa ne, takšne družbene nadloge lahko primerjamo z boleznijo. Če se poskušam spomniti že pred časom prebrane knjige, ki temu pritrjuje, mi najprej na pamet pade esej Bolezen kot metafora, ki ga je pred skoraj 40 leti napisala ameriška politična aktivistka Susan Sontag. Odličen esej. Tudi zaradi svoje metaforične uporabne vrednosti.
Pa poglejmo, naš predsednik Borut Pahor je znova prekosil samega sebe: pomilostil je namreč Bahtiarja Bajrovića, čeprav je bila slednjemu – zato ker je že na začetku sojenja v zadevi Istrabenz priznal svojo krivdo – izrečena samo osemmesečna pogojna obsodba (s preizkusno dobo dveh let). Obsojenčevo domnevno iskreno kesanje je, skratka, sodišče že upoštevalo, predsednik države pa se je kljub temu odločil za potezo, katere (edina) posledica naj bi bila, da bo obsodba Bajrovića še predčasno izbrisana iz kazenske evidence. Zato gre. Predsednik države in njegov urad sta pojasnila, da je bila pomilostitev lastnika podjetja Sportina, ki naj bi bil dober prijatelj nekdanje Pahorjeve šefinje kabineta Simone Dimic, tako rekoč logična. Zakaj pa? Zaradi nedvoumno pozitivnih strokovnih mnenj, ne nazadnje tudi zaradi mnenja komisije za pomilostitve. Tega, da so pravni strokovnjaki pravosodnega ministrstva takšni pomilostitvi izrecno nasprotovali, pa predsednik in njegovi svetovalci niso namenoma zamolčali, kje pa, so zgolj naključno pozabili obesiti na veliki zvon. To bi lahko poimenovali anoreksija pravne države. Pahor je pač dokazal, kako zelo je naklonjen vitkosti. Pa ne vitkosti javne uprave, ki, roko na srce, sploh ne bi bila odveč, skrb vzbujajoči politični vitkosti oziroma nadaljnjemu stradanju prava in naše mlade demokracije. Zato vse več državljanov že nekaj časa kaže simptome druge zelo resne motnje hranjenja, bulimije: ob vsem, kar si dovoli politika, nas upravičeno sili na bruhanje. Politika pa ima srečo, saj večina še bruha samo na skrivaj.
