Si lahko predstavljate, da bi v ZDA, na slovesnostih ob 25. obletnici konca ameriške secesijske vojne 1861–1865, kot nekdo, ki se je zagotovo dobro spominjal državljanske vojne, sodeloval najbolj južnjaški med južnjaškimi generali Robert E. Lee? Zakaj (se) to sprašujem? Ker se pri nas veliko ljudi sprijazni celo z nečim, kar je temu zelo podobno. Zato resnico o slovenskem osamosvajanju lahko sprenevedavo interpretirajo celo tisti, ki so mu prikrito ali, točno, celo odkrito nasprotovali.
Še naš predsednik Borut Pahor je, ko se je v Lenartu udeležil proslave ob poimenovanju mestnega parka po dr. Jožetu Pučniku, poudaril le to, da ga enotnost iz časa osamosvajanja tako navdihuje, da v prihodnost gleda z upanjem. Je pa »pogumno« tudi omenil, da Pučnika upravičeno smatramo za nestorja slovenske države in državnosti. Več si ni upal?
Pred dnevi sem vlekel na ušesa pogovor dveh gimnazijskih profesoric o tem, kako se več maturantov ni moglo spomniti niti enega Cankarjevega literarnega dela: »Ah, vsakemu se kdaj zgodi tako imenovani blackout.« A kako naj se potem spomnijo Smoletove drame (ne Sofoklesove, Smoletove!) Antigona, ki zavito v metafore pripoveduje prav o Pučnikovi neuklonljivi, izjemno pogumni drži in o tem, kako so ga politično preganjali? Koliko slovenskih maturantov pa ve za Pučnikovo kritiko filma Iz oči v oči iz leta 1963. Zakaj? Prav ta filmska kritika je bila ena izmed dveh ključnih točk obtožbe, s katerima je socialistično tožilstvo utemeljilo, da je treba Pučnika, ki je bil zaradi nekega članka že leta 1958 obsojen na več let strogega zapora, spet poslati za zapahe. Filmsko kritiko Iz oči v oči in druge zares preroške Pučnikove eseje resda lahko najdemo, denimo, v knjigi dr. Rosvite Pesek o njem.
Skratka, zaradi domnevno sovražne propagande v dveh člankih, objavljenih v reviji Perspektive, ki so jo na mah prepovedali, je Pučnik drugič ostal v zaporu dve leti in štiri mesece, od tega kar 20 mesecev v samici. Mimogrede, nestorja slovenske državnosti je, kot vedo povedati tisti, ki so ga najbolje poznali, še najbolj prizadelo pomanjkanje državljanskega poguma in kritičnega razmišljanja, saj je težko gledal tako nekritičnega, pasivnega državljana, ki ne ve, kaj bi s svojo svobodo. Slovenskega državljana po osamosvojitvi, kajpak.
