Januar 1994: Igrali smo se uličnega roparja

LJUBLJANA – Nevarno igro smo uprizorili v pešcev polni Trubarjevi ulici v Ljubljani sredi belega dne. Od trenutka, ko sem kot pravi ropar zagrabil ročaj ženske torbice in stekel proti stranski ulici, se mi je kar meglilo pred očmi. Sploh se nisem zavedal, ali je bil močnejši strah ali me je bilo samo neznansko sram. Kakor koli, ko sem zaslišal žrtvin krik, ki bi zbudil mrtveca – »Tat! Moja torbica!« sem tekel na vso moč. Tja nekam proti Ljubljanici, čim prej izpred oči množice, ki se je nabrala na kraju zaigranega roparskega podviga.

Kolegica je bila res prepričljiva. Za vogalom je njen krik zamrl, jaz pa sem iskal izhod, kakšno skrivališče, kajti za menoj se je pognal besni očividec. Prijel sem za kljuko nekih vrat – zaklenjeno. Groza, zasledovalec se je že v diru in grozeče bližal. Komaj sem ga ustavil, da ni planil name, nekako sem mu dopovedal, da nisem pravi ropar. Medtem je, na mojo srečo, pritekla tudi žrtev in s prepričljivo potrditvijo o novinarski akciji umirila pogumnega someščana. Predenj se je postavila in dvignila roki kot v nekakšen miroljuben indijanski pozdrav. Na koncu se je zame vse srečno izteklo.

S kolegico sva strnila vsak svoje vtise in prispevek priobčila v našem časopisu. Dogajalo se je januarja 1994, v času, ko so se pogosto dogajale kraje ženskih torbic na ulici. Po mestu so se potikali predrzni tatiči, med njimi tudi taki, ki so zbirali damske torbice, kolesa ali kradli cigarete iz trafik. Lopovi manjšega kalibra, bi lahko rekli. In te smo si drznili izzvati na malce nenavaden način. Nekdo je pripomnil, da ne moremo kar križem rok opazovati takega početja, naredimo nekaj, kar bo ljudi morda zdramilo, opozorilo, koga tudi ozavestilo, če se znajdejo v podobnih situacijah. Preprosto, zanimalo nas je, kako se sprehajalci na ulici odzovejo na tak dogodek. In smo šli v akcijo.

Izbrali smo Trubarjevo ulico, sprehajališče brez avtomobilov. Oba s kolegico vsa bila seveda popolnoma neizkušena v tovrstnih podvigih in obema so po glavi rojile misli, ali bova znala biti dovolj prepričljiva. Pripravila sva načrt, kako to odigrati. »Najina domneva je bila,« je pozneje zapisala kolegica, »da se bodo Ljubljančani ob kriku, ki bi se mi izvil iz osuplega grla in bi pozival k lovu na zmikavta, obrnili stran in si na veliko dali opraviti z izložbami. Na srečo se lahko človek včasih tudi prijetno ušteje …« je zaključila.

Ropar na delu

Če sodimo po reakcijah, sva s kolegico dovolj prepričljivo zaigrala, vendar bi bila podoba dogajanja nepopolna, če bi opisali le krajo torbice, žrtvino kričanje in moj beg.

Od trenutka, ko sem se moral prostovoljno javiti za akcijo, se mi je namreč želodec čudno oglašal. Črvičenje ni prenehalo niti po neodložljivem opravilu (vece) in še potem ne, ko sem v boju s samim seboj premagal pomisleke. V meni je vse žlobudralo. Če bi lopovi pred vsakim tatinskim podvigom občutili takšno tremo, sem premišljeval, bi bil naš svet mnogo lepši in varnejši.

Resnica pa je, žal, drugačna. Dokaz so polne strani črne kronike, v tistem času so skoraj množično nastopali prav torbičarji. Ti so gospem in gospodičnam pogosto zagrenili ulične sprehode. Nekdo je takrat zapisal: »Ženske kričijo, mimoidoči obnemijo prikovani na mestu, torbičar jo pobriše …«

Akcija

Še tik pred našo predstavo v živo sem premišljeval, da si lahko nakopljem veliko sramoto. Pomisli sem tudi, kaj se bo zgodilo, če se bo v pravem trenutku (nepravem zame) na ulici znašel kakšen orjaški hitronogi junak, ki bo ob pogledu na nesrečno dekle na hitro opravil z menoj? Na silo sem odganjal grde misli.

Medtem je moja »žrtev« postajala nestrpna. »Dajmo že, opravimo.« Lahko je reči. Končno je padla odločitev. Gremo v napad.

Gledal sem pozibavanje pred seboj, videl torbico v ženski roki, s pogledom sem ošvrknil ljudi. Je med njimi kakšen junak? Bomo videli. Nato sem stegnil roko in kot v sanjah opravil svoj del naloge. Kakšni občutki so me oblivali, je opisano na začetku. Ne bi ponavljal. Ponovil bi le, da se mi je res meglilo pred očmi.

Ko je bilo tam za Ljubljanico vsega konec, sem se globoko oddahnil. Presrečen sem uzrl kolegico, ki je takoj za menoj pridirjala izza vogala. Stal sem tam z njeno torbico v rokah in sem se prav bedasto smejal, medtem ko je bil njen obraz mešanica strahu in smeha. Uspelo je, sva ugotavljala, ljudje so bili priče drznega ropa na ulici. Možakar, ki se je pognal za menoj, naju je najprej malo začudeno gledal, k sreči pa je takoj dojel, kaj se dogaja. Za njim se je prikazal še en dirjajoči junak, predstavil se je kot Mile iz Osijeka. Zdelo se nam je, da mu je odleglo, ko je videl, da gre za, no ja, za šalo. In končno je najbolj odleglo meni.

Zanimalo me je, kaj se je motalo po glavi prvega zasledovalca. »A kaj bi naredil, če bi te ujel? Najprej bi te polomil …« je dejal in dodal, da so tudi njegovo ženo že okradli. Takrat se je zaklel, da se bo vedno pognal za tatovi. In drugi junak? »Pomembno je tatu ujeti in zadržati. Ne vem, morda lopovom uspeva zato, ker so ljudje bolj hladni. Včasih se mi zdi, da so se kar navadili na to.«

Res? V tistem trenutku sem bil zadovoljen, da junakov ni bilo še več. Le kam bi se skril, če bi se za menoj vsula vojska pogumnih Ljubljančanov, željnih obračuna s predrznim torbičarjem?