LJUBLJANA – Tvegajmo napoved razpleta parlamentarnega volilnega cirkusa, ki ga bomo spremljali prihodnjo pomlad: Janez Janša bo še četrtič zapored končni poraženec, čeprav bo SDS najmočnejša stranka. V Novi Sloveniji Ljudmile Novak bodo odpirali šampanjce, če jim bo uspelo priplezati do desetih odstotkov. Stranka Aleša Primca se jim bo pridružila, če bo preskočila parlamentarni prag.
Miro Cerar bo lahko vesel, če se bo gibal na ravni Gregorja Viranta iz leta 2011 (osem odstotkov). Dejan Židan se bo spogledoval z mandatarstvom, a vstop Marjana Šarca v državno politiko mu lahko zmeša štrene. Karl Erjavec je še najmanjša neznanka, saj so njegovi upokojenci ob padajoči volilni udeležbi vse bolj pomembna volilna baza in zagotovilo za uspeh. Če se bo Levica Luke Mesca znova prebila v parlament, jo bo najbrž zamikal vstop v vlado.
Resni analitiki seveda ne tvegajo, saj je nemogoče napovedati izid volitev, dokler niso znani vsi politični igralci, ki bodo nastopili v spomladanski cirkuški predstavi. Dokler se kampanja uradno ne začne, gre bolj za vedeževanje kot napovedovanje. Vendarle pa nam lahko javnomnenjske raziskave povedo, kakšni so trendi, in ti za desnico niso rožnati.
Velika večina raziskav namreč kaže, da seštevek strank zdajšnje koalicije ob nastopu Šarca in dodatku Levice seže globoko čez absolutno večino v parlamentu. Desnica bi na primer po zadnji raziskavi Ninamedie zasedla le tretjino sedežev v državnem zboru.
Kljub temu velja spomniti, da so Janeza Janšo že velikokrat politično odpisali, pa je še vedno ključni politični akter. Čeprav je bolj verjetno, da bodo sredinsko usmerjeni volivci, ki ne najdejo alternative zdajšnji oblasti, ostali doma, so Janševo okno priložnosti manjše stranke. Če bi mu uspelo zmagati, še tri ali štiri manjše stranke pa bi se prebile v parlament, bi NSi težko odklonil sodelovanje v vladi. To bi bila namreč po dolgih 14 letih prva priložnost za sestavo desnosredinske vlade.
Manj tvegano je napovedati, da bo po prihodnjih volitvah Miro Cerar igral stransko vlogo. Na to kaže primer sirskega begunca Ahmada Šamija, ki je znova razkril Cerarjevo rak rano: neodločnost in neoperativnost brez preračunavanja političnih potez vnaprej. V zadnjih mesecih to ni bilo tako opazno zaradi očitnega truda svetovalcev prikazati predsednika vlade kot odločnega voditelja, ki prinaša stabilnost in gospodarsko rast. Cerar je najprej čakal do zadnjega trenutka, nato se je uklonil pritiskom javnosti in napovedal ugodno rešitev begunčevega problema, potem pa je znova zanihal v drugo stran in pogorel na vladi, ker kljub večini ni imel poguma tvegati preglasovanja Karla Erjavca.
Takšnih situacij bo v prihodnjih mesecih, ko se bodo približevale volitve, vse več. Treba bo vleči premišljene in hitre poteze, predvsem pa bo treba igrati na svojem terenu, in ne na terenu tekmecev. Vprašanje migrantov je klasična tema, kjer lahko desnica veliko pridobi. In kdo bi volil nadomestek (Cerarja), če ima na voljo original (Janšo)?
Na levici bo pred volitvami glavno vprašanje, ali in kako bo v cirkus vstopil Šarec. Kot kaže, se bo temu izzivu zaradi uspeha na predsedniških volitvah težko uprl, a parlamentarne volitve so povsem druga zgodba. Dokazati bo moral, da ni novi Cerar, ne bo dovolj le ponujanje nove politike brez konkretne vsebine. Šarec bo moral dokazati tudi, da v državni politiki ni novi Janković, da ni slon v trgovini s porcelanom, ki ni sposoben sklepati kompromisov in sestaviti vladne večine.
Ne bo smel niti predolgo cincati z dokončno odločitvijo za nastop na parlamentarnih volitvah: vstop v politični cirkus pomeni, da imaš opraviti s političnimi zvermi. Pred tem moraš pravočasno natrenirati svoje zveri, ki bodo v boju za obstanek pripravljene na prevlado v političnem cirkusu.
