LJUBLJANA – Slovenska osamosvojitev – ovire, nasprotovanja ter celo izdaja so plod analize, ki jo je na spletni strani SDS objavil Janez Janša. Gre sicer za spremno besedo k delu Bela knjiga slovenske osamosvojitve – ovire, nasprotovanja, izdaja, ki bo predstavljena ta četrtek. Janša ob obširni analizi poskusov pozabe in zamegljevanja procesov osamosvajanja ugotavlja, da je nasprotovanje in oviranje slovenske osamosvojitve od zunaj in od znotraj poželo v zadnjih dveh desetletjih le malo zanimanja in še manj znanstvenih obdelav, da pa je bilo toliko več energije vloženo v vztrajno omalovaževanje pomena osamosvojitve.
Rdeča zvezda v ospredju
Tako Janša pravi, da so se po 10 letih od nastanka države na državni proslavi ob dnevu državnosti pojavili prvi prapori z rdečo zvezdo. Najprej sramežljivo, zavedajoč se, da predstavljajo simbol agresorske armade, ki je bila v vojni za Slovenijo poražena. Nato pa čedalje agresivneje, kot da je v vojni zmagala JLA, osrednji poudarki govornikov pa so vsebovali obvezni stavek, češ da brez tako imenovanega NOB ne bi bilo samostojne Slovenije. Kot da bi ta nastala leta 1945 in ne leta 1991. Osamosvojitev so brisali ali pomanjševali, kadar se prvo ni ravno obneslo. Programi državnih proslav ob dveh največjih slovenskih praznikih, dnevu državnosti in dnevu samostojnosti in enotnosti, so bili v času vlad tranzicijske levice v najboljšem primeru popolnoma prazni in brez povezave z namenom praznika, v najslabšem primeru pa celo polni odkritega norčevanja iz slovenstva in vrednot, ki so nas združile v uspešnem, skupnem osamosvojitvenem podvigu. Na drugi strani pa skoraj ni bilo tedna v letu brez pompoznih in dragih proslav v organizaciji ZZB, polnih sovražnega govora in groženj drugače mislečim, totalitarnih simbolov, kaznivih dejanj v obliki potvarjanja uradnih državnih simbolov in nezakonitega nošenja in razkazovanja vojaškega orožja, opozarja prvak opozicije in minister za obrambo v času vojne za Slovenijo.
Jakič kot pika na i sramotenju osamosvojitve
Na funkcijo ministra za obrambo so strici iz ozadja, tako Janša, namestili osebo, ki je leta 1991 ne samo posredno, temveč aktivno, s politično akcijo in z glasovanji, nasprotovala vsem ukrepom za obrambo Slovenije pred agresijo JLA. »Nisem član LDS, a sem enakih misli in stališč kot Roman Jakič,« je dejal polkovnik JLA Milan Aksentijević v skupščini, potem ko sta v najkritičnejšem času družno vtikala polena v kolesje obrambnih priprav. V drugem poglavju tega zbornika je moč najti mnogo konkretnih primerov oviranja osamosvojitvenih ukrepov, ki nosijo podpis Romana Jakiča in njegovih somišljenikov iz levičarske opozicije. Če bi bilo le nekaj njihovih dopolnil na ključno obrambno zakonodajo sprejetih, se Slovenija junija 1991 ne bi mogla uspešno ubraniti agresiji JLA, ugotavlja Janša.
.
Obrnjena promocija
Sanje o novih časih so bile kljub uspešni osamosvojitvi od Beograda dovoljene samo en dan, nato pa so se v družbi vzpostavili na glavo obrnjeni mehanizmi promocije, pojasni Janša. Bolj je nekdo nasprotoval osamosvojitvi ali bil skeptičen do nje in bolj je bil nekdo sorodstveno, politično ali čustveno vezan na bivšo državo SFRJ, večje možnosti za karierni in politični uspeh je imel v samostojni Sloveniji. Komunistični pašaluk, ki so ga izgubili med Triglavom in Vardarjem, so si v miniaturi neutrudno prizadevali vzpostaviti vsaj med Triglavom in Kolpo. In v neki meri jim je to uspelo. Danes je namreč od vseh držav, nastalih na ozemlju bivše SFRJ, na mnogih prireditvah samo še v Sloveniji prevladujoča komunistična in jugoslovanska ikonografija in samo v Sloveniji nekdanji jugoslovanski komunistični funkcionarji še vedno prejemajo posebne dodatke k pokojninam. Kampanja diskreditacije slovenske osamosvojitve traja vse do današnjih dni. Od obtožb o trgovini z orožjem pa do t. i. izbrisanih ter izjav predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo, češ da je osamosvojitev razdelila prej enotni slovenski narod. Akterji diskreditacije so bili z vsakim letom, ko je bledel spomin generacije, ki je osamosvojitev neposredno doživela, bolj agresivni. Vsak, ki je opozarjal na manipulacije, je bil medijsko diskreditiran in zasmehovan. Omrežje nekdanje SDV s prek 10.000 sodelavci in prepleteno s sodnim in policijskim aparatom, paradržavnimi institucijami, kot sta 'korupcijska komisija' in informacijska pooblaščenka, ter privatnimi detektivskimi agencijami, je ostalo agresivno aktivno. Medijski monopol tranzicijske levice, ki je vsako leto bolj pomanjševal osamosvojitev ter poveličevala revolucionarne pridobitve tako imenovane NOB, pa se je po kratkem zatišju in potuhnjenju ob osamosvojitvi vse od leta 1992 naprej samo krepil.
»Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan«
Janša trdi, da je šele po nekaj letih, ko so se levičarski politiki na vse kriplje trudili, da so agresorskemu generalu Konradu Kolšku priskrbeli potni list za Slovenijo, postalo jasno, zakaj formalna vojna napoved z ultimatom, ki jo je general Kolšek zjutraj 27. junija 1991 poslal Sloveniji in ki so jo v obliki letaka trosila letala JLA, ni bila naslovljena na vrhovnega poveljnika in predsednika predsedstva RS Milana Kučana, temveč na predsednika vlade Lojzeta Peterleta, ki po takratni ustavi ni imel praktično nobenih pristojnosti na področju obrambe. Kolšek in drugi agresorji nad njim so Milana Kučana zaradi poprejšnjih stikov in dogovorov očitno šteli med tiste, na katere se računa v času po »operetni osamosvojitvi«, ko bo Demosova vlada zaradi učinka razbite glave razpadla in končala pred vojaškimi sodišči ali strelskim vodom.
Kalkulacija nasprotnikov slovenske osamosvojitve, domačih in tujih, je temeljila na pričakovanju efekta razbite glave, pojasnjuje Janša. Računali so na to, da bo samostojna Slovenija sicer evforično razglašena, ne pa tudi udejanjena. Verjeli so in poskušali k temu v praksi tudi čim več prispevati, da slovenske obrambne sile ne bodo sposobne zasesti mejnih prehodov in ključnih infrastrukturnih točk v državi ter omejiti manevra JLA in da bo po nekaj dneh vse skupaj izpadlo kot operetna epizoda, po kateri bo sleherniku v deželi jasno, da smo izolirani od zahoda, da ne obvladujemo lastnega ozemlja in da nam ne bo nihče pomagal, nas nihče priznal ter da smo se zaleteli z glavo v betonski zid.
