LJUBLJANA – Odstop Zorana Jankovića s položaja predsednika Pozitivne Slovenije (PS) Janez Šušteršič označuje za značilen primer navidezne načelnosti, »ki je v resnici načelnost iz koristoljubja. Z roko napisana odstopna izjava, ki še najbolj spominja na izsiljena priznanja političnih zapornikov po večdnevnih trpinčenjih, nam jasno sporoča: saj bom odstopil, če že hočete, ampak šele, ko bom zatrdno vedel, da bom od tega tudi kaj imel,« piše v članku, objavljenem v tiskani izdaji Financ.
Janković se bo vrnil po dobiček
Nekdanji minister, ki ga nova, oblikujoča se koalicija ne želi v svoji vladi, je prepričan, da si je Janković pustil široko odprta vrata, da se vrne in dobičke pobere kar sam, to pa po Šušteršičevem mnenju pomeni, da je Janković odstopil ne le pogojno, ampak tudi zgolj začasno. Da Janković ne bo odstopil kot ljubljanski župan, se zdi Šušteršiču povsem logično, »saj je od županovanja odvisen njegov materialni obstoj. Kdor tega ne razume, naj pogleda poročilo Komisije za preprečevanje korupcije.«
Jankovićev frontalni napad na pravno državo
S svojim odgovorom, češ da bo šel še enkrat na volitve, če bodo Ljubljančani to želeli, pa je pokazal, da ne razume razmerja med demokracijo in pravno državo, opozarja Šušteršič. »Pravno državo potrebujemo prav zato, da nas varuje pred tem, da bi zaslepljene množice na oblast postavile pokvarjene demagoge, ki bi moč zlorabili za svojo korist ali še kaj hujšega. Izjava, ki pravzaprav pomeni, da naj kar volilne skrinjice odločijo, ali je župan kršil zakon, je zato frontalni napad na pravno državo.«
Zoran na Antarktiki: pol ledene gore bi spravil v domači hladilnik
Do ravnanja svojega predsednika se predstavniki PS sploh niso opredelili. »Žalostno je, da noben junak in junakinja, ki bodo v naslednjih dneh sestavljali vlado in se vlekli za ministrske položaje, ni zmogel načelne izjave na račun svojega predsednika. Lahko bi dejali, da sicer še vedno mislijo, da bi Zoran s pingvini tudi na Antarktiki 'naredil razvoj', vendar zdaj razumejo, da bi pri tem polovico ledene gore pospravil v svoj domači hladilnik, zato ga ne podpirajo več. Vendar nismo slišali nič takega. A molk ni najhujši. Še hujše je, ko končno spregovorijo. Alenka Bratušek je odstopno izjavo svojega šefa pospremila z besedami, da zdaj ni več nobenih izgovorov za tiste, ki verjamejo, da je treba v Sloveniji nekaj spremeniti. Hm ... Se pravi, zahteve po odstopu v njenih očeh niso bile nekaj načelnega, ampak zgolj izgovor tistih, ki so v resnici želeli, da se ne bi nič spremenilo?«
Nižanje zahtev
Šušteršič pa ne krca le PS, ampak tudi voditelje drugih strank, ki bodo verjetno sklenile novo koalicijo. Sprva so bili »zelo odločni in jasni v zahtevi, da mora Janković odstopiti tudi kot župan. Ko so malo razmislili, so dodali, da je za sklenitev koalicije dovolj, če odstopi kot predsednik stranke. Razumeti je bilo, da imajo v mislih hiter, načelen in dokončen odstop. Danes so zadovoljni že s preračunljivo odloženim, pogojnim in začasnim odstopom.«
Dopoldne v parlamentu, popoldne za hobi še v mestnem svetu
Ob koncu Šušteršič ponazarja, kako se bo nenačelnost predstavnikov PS in Liste Zorana Jankovića kazala v praksi na mestni in državni ravni: »Lista Zorana Jankovića ima v ljubljanskem mestnem svetu 25 svetnikov. Med njimi so tudi poslanci državnega zbora: Jani Möderndorfer, Maša Kociper, Mitja Meršol, Peter Vilfan in Roman Jakič.« Šušteršič dodaja, da bodo vsi čez teden ali dva postali poslanci vladne »koalicije, ki je ne bi bilo, če Janković ne bi odstopil kot predsednik stranke. Tako bodo čez dan v državnem zboru na krilih svoje preračunljive načelnosti upravljali državo, nato pa bodo v sebi ločili državno od mestne ravni, postali na lepem spet nenačelni, se usedli na svoje stolčke v mestnem svetu in za hobi upravljali še Ljubljano.«
Srečanje s PS enako srečanju s hudo mravljico
Opisani manevri ne morejo prepričati nikogar razen politikov samih, razmišljanje v Financah zaključuje nekdanji minister in dodaja, da so celo protestniki, na katere se levica ves čas sklicuje, povedali, da tole vse skupaj ni nič in da hočejo volitve. »Kdor hoče ohraniti vsaj malo politične verodostojnosti, bi moral zato ob takšni stranki PS narediti tisto, kar narediš, ko srečaš hudo mravljico: obrni se in zbeži proč, kar zmorejo podplati.«