LJUBLJANA – »Stojim za tem, da je bilo vse pregledno, in odločno zanikam, da bi kar koli prišlo v žep Zorana Jankovića,« je bil v ponedeljek odločen ljubljanski župan. »Ko bodo dokazali, da je Zoran Janković dobil en sam evro, mene ne bo več v tej sobi (na magistratu, op. J. V.).« Na podlagi takšne njegove izjave je mogoče sklepati le dvoje: ali župan Janković ni prebral naznanila suma storitve kaznivega dejanja, ki ga je Davčna uprava Republike Slovenije (Durs) že v začetku letošnjega januarja poslala specializiranemu državnemu tožilstvu, ali pa ga je videl, a je kljub temu prepričan, da mu tistega, kar piše v tem dokumentu, nihče ne bo mogel oziroma ne bo imel priložnosti dokazati.
Kakor koli, doslej še nihče ni namenil pretirane pozornosti nekaterim prav gotovo zanimivim podatkom, ki so črno na belem zapisani v naznanilu, ki ga je Durs poslal tožilstvu. Na primer: potem ko je Janković (že 20. decembra 2004) prodal svoj delež v Electi Inženiring – po podatkih Dursa naj bi bil vreden 557.595 evrov – je zanj od Electe Holding prejel 7,863.045 evrov kupnine.
Blokirani transakcijski računi
V redu, ob koncu leta 2011 so bili blokirani vsi transakcijski računi Electe Inženiring, vendar je ta še kar uspešno poslovala prek družbe KLM Naložbe, ki je večinsko v lasti Zorana Jankovića, in, denimo, investirala v gradnjo 45 stanovanjskih hiš na Vrhniki.
Skratka, predsednik Pozitivne Slovenije naj bi bil na svoj transakcijski račun (na TRR) – tako je vsaj Durs ugotovil na podlagi analiz transakcijskih računov družb, povezanih s skupino Electa, in sporočil tožilstvu – skupno prejel najmanj 10,863.842 evrov. Prejel naj bi namreč 2,420.297 evrov od Electe Inženiring, 7,863.045 od Electe Holding in 581.500 od Electe Naložbe. Mogoče so to za koga zanemarljivi zneski, za večino slovenskih državljanov zagotovo niso.
V zadnjih dneh so slovenski mediji kar precej časa (in prostora) namenili poročanju o nedvomno resnih očitkih in obtožbah na račun ljubljanskega župana, prvaka Pozitivne Slovenije, pa tudi o njegovem odzivanju nanje (njegovem zavračanju prav vseh očitkov in obtožb ter pavšalnem zanikanju njihove utemeljenosti).
Najzvestejši Jankovićevi zagovorniki so ves vihar poskušali omejiti na polemiko o tem, kako je sploh lahko neki zaupni dokument Dursa prišel v roke novinarjev. Predvsem to je, menijo, sporno in škandalozno. Takšno sprenevedanje je, blago rečeno, cinično. Istih »etičnih« analitikov in trenutno tako zelo dobronamernih zagovornikov doslednega skrivanja zaupnih podatkov pred javnostjo ni namreč nikoli motilo, ko so v nekaterih medijih »naključno« že vnaprej lahko objavljali zaupne podrobnosti iz predkazenskega postopka o primeru Patria niti ko so nekateri te podrobnosti okinčali še z namigovanji, privlečenimi za lase.
