LJUBLJANA – Kakšno je ozračje v vladni koaliciji malo več kot 24 ur pred začetkom volilnega kongresa največje vladne stranke Pozitivne Slovenije, na katerem se bosta – tako vsaj za zdaj še kaže – za predsednico oziroma predsednika potegovala oba, predsednica vlade in tako imenovana začasna vodja stranke mag. Alenka Bratušek ter ustanovitelj in pozneje na svojo željo »zamrznjeni« prvi predsednik stranke Zoran Janković, je najbrž najbolje mogoče ponazoriti z izjavo prvaka stranke Desus, zunanjega ministra Karla Erjavca. Erjavec je namreč dejal, da ima Janković kot ustanovitelj Pozitivne Slovenije prav gotovo (še zmeraj) precejšnjo podporo članstva in da ga bo zato premierka Bratuškova težko premagala, da pa bi moral Janković kljub temu še enkrat premisliti, kaj vse njegova kandidatura in še toliko bolj njegova morebitna izvolitev lahko pomenita za predstavnike štirih vladnih strank, ki zasedajo pomembne državne funkcije, pardon, kaj lahko pomenita za stabilnost koalicije in, ne nazadnje, tudi države.
Prav nič džentelmensko
Zanimivo, ne? Doslej je na slovenskem strankarskem prizorišču veljalo džentelmensko pravilo, da članice in člani neke politične stranke sami (povsem samostojno in brez nespodobnega prišepetovanja spin doktorjev drugih strank) odločajo, kdo, od kdaj in do kdaj bo smel biti na njenem čelu, saj v drugih strankah prav tako (menda) sami odločajo, kdo bo njihova predsednica ali predsednik. V zadnjih nekaj tednih pred jutrišnjem volilnim kongresom Pozitivne Slovenije pa nekaterim dežurnim oblikovalcem javnega mnenja to pravilo ni bilo več pogodu.
Pa poskusimo domnevno tako zelo načelno zaskrbljenost veljakov drugih vladnih strank primerjati z dogajanjem v sosednji Italiji v času, ko je bil Matteo Renzi komaj izvoljen za novega šefa največje vladne stranke Demokratske stranke, a so se začeli kazati prvi indici, da bo Renzi najbrž spodbudil zamenjavo takratnega predsednika italijanske vlade Enrica Lette: točno, tudi v Italiji so predstavniki drugih koalicijskih strank najprej kakor državotvorno med sabo dobesedno tekmovali, kdo bo večkrat javno poudaril, da njegova stranka bržda ne bo mogla (ne bo pripravljena) sodelovati v vladi, če te ne bi več vodil Letta. Jasno, najprej se je močno tresla gora, pozneje, ko je Letta res odstopil, pa si kljub temu nobena italijanska vladna stranka ni želela predčasnih parlamentarnih volitev. Eden od sinonimov za politiko je pač tudi skrajno preračunljiva prilagodljivost novim, spremenjenim razmeram.
To pa, kajpak, ne pomeni, da plaz očitkov ali kakor povsem dobronamernih zastonj nasvetov Zoranu Jankoviću, naj vendarle še enkrat razmisli, se raje modro umakne (umakne svojo kandidaturo za predsednika stranke) in tako omogoči uresničitev mokrih sanj vseh tistih, ki iz ozadja (iz takšnih ali drugačnih razlogov, zaradi takšnih ali drugačnih interesov!) pač podpirajo predsednico vlade na njeni poti do izvolitve za predsednico Pozitivne Slovenije, ni že krepko načel odločenosti članic in članov stranke, ki so najprej še nameravali na kongresu glasovati za ljubljanskega župana. Če si bodo jutri to ne glede na vse upali storiti, jim grozi, da jih bo kdo obtožil celo še veleizdaje, saj bodo (menda) subjektivno odgovorni za ogrožanje trdnosti zdajšnje vlade in posledično tudi slovenske države.
Se Janković še lahko reši? Zoran Janković je očitno le doumel, da ga je velika večina »političnih analitikov« že potisnila v kot s stampedom, ki ga je uprizorila proti njemu. Škandalozno sicer je, da to v zadnjih dnevih počnejo predvsem (t)isti posamezniki, ki so ga svojčas kovali v zvezde. Zato zdaj poskuša rešiti, kar verjame, da še lahko: vsem in vsakomur dopoveduje, da je podpiral in še vedno podpira vlado premierke mag. Alenke Bratušek, da si na Gregorčičevo (v vlado) sploh ne želi, da pa kljub temu meni, da mora Pozitivna Slovenija tudi v praksi zagovarjati tisto, kar je svojčas obljubljala ljudem. Janković se v zdajšnji predkongresni veliki zadregi poskuša celo šaliti. Pravi, da, ko igra tenis (če že igra tenis), ga pač igra zato, da bi zmagal, ter zagotavlja, da ni prav nobenega razloga, da bi koalicija razpadla samo zato, ker bi njega članice in člani Pozitivne Slovenije znova izbrali za svojega predsednika: »Naj se člani drugih strank raje brigajo za svoje stranke.« Opozarja, da se z neutemeljenim strašenjem ljudi z vnovično vladavino Janeza Janše, ki naj bi sledila, če mag. Bratuškova po kongresu ne bo več predsednica vlade, zgolj zavaja in škoduje Sloveniji. |