Z zgubanim čelom strmimo v tla in iz rokava trosimo resnice o pokvarjenem svetu, tako kot je Janko stresal drobtinice, da bi s sestrico našel pot do doma, potem ko sta ju oče in mačeha nalašč pustila v strašnem temnem gozdu. Njun načrt je žalostno spodletel, ko so ptički pozobali drobtinice. Tako bo spodletel tudi naš. A obstaja velika razlika, Janko in Metka sta se morala odreči poslednjemu koščku kruha v obupnem poskusu rešitve, mi pa se zavedamo, da resnica ne pomaga proti stokajočemu želodcu. Morda jo prav zaradi tega tako zlahka zavržemo, nima vrednosti. Še več, ne verjamemo ji.
Ne nazadnje tudi sodišča, ki bi morala braniti resnico, podlegajo birokratskim manevrom in relativizacijam mogočnih odvetnikov in njihovih mrhovinarskih tolp, ki osvobajajo zločince, nato pa se z vsem spoštovanjem udeležujejo imenitnih družabnih dogodkov in predejo v objemu elite. To ni nič novega, to je resnica. Sleherniki nismo nič boljši, naj še tako otresamo Novice, ko prebiramo o bogastvu sumljivega izvora, o neuničljivih črnogradnjah, o pregrešno dragih službenih potovanjih, dejstvo je, da bi marsikdo izmed nas rade volje sodeloval v tovrstnih nečednostih, če bi se mu le ponudila priložnost. Pa se ne, niti skušnjave nam ne privoščijo.
Ljudje smo biološka bitja in delujemo po določenih vzorcih. Ti so bili zapisani v prazgodovini, ker so jih v to prisile razmere v okolju. Ta proces se je razvijal dolga tisočletja. Zgolj v zadnjem stoletju pa se je naše okolje bliskovito spremenilo, biološka prilagoditev ni zmogla slediti spremembam. Znašli smo se v potrošniškem pragozdu neonskih napisov in utripajočih reklamnih sporočil, ki nas prepričujejo, da ženske jedo jogurt, da ne bi prdele, da lahko varčujemo s tem, ko zapravljamo, da lahko hujšamo, medtem ko sedimo, da se lahko učimo, medtem ko spimo. In verjamemo. Verjamemo, verjamemo.
Prav tako ni dvoma, da so vsega krivi drugi. Krivi so tisti črno-beli obrazi na transparentih, mi smo pa žrtve, zaslepljeno ljudstvo, siromački z notranjo dobroto, skriti dragulji. Najprej gremo domov na facebook, obiskali bomo pornostrani, nekaj pojedli, še enega skadili, potem pa bomo vstali. Oja, zdaj zdaj bomo vstali, potisnili čarovnico v peč, pojedli hiško iz kruha in se vrnili k zlomljenemu očetu, ker je mačeha medtem umrla. Kruh nas bo napenjal, jedli bomo jogurt, to je resnica.
