CERKLJE NA GORENJSKEM – Na Šenturški Gori je pred leti Janez Pavlin z ženo Ančko in sinom, danes 29-letnim Janezom mlajšim, ter dve leti mlajšo hčerko Manco, lepo opremil poslopje kmečkega turizma. Na izjemno razgledni točki seže pogled od Kranja do ljubljanske toplarne. Še prej je Janez po svojih zamislih sezidal nad večjim objektom, kjer so se začeli z gostinstvom ukvarjati njegovi starši, še apartmajske hiše. Najmlajši od treh otrok, zdaj polnoletni sin Miha, je očetu kot prvošolček toliko časa prišepetoval svoje zahteve, da sta sredi kmečkega turizma nastala še veliko otroško igrišče in celo bazen. Zgoraj nad dolino se je pri Pavlinovih miza šibila pod domačimi dobrotami vrhunskega okusa.
Izjemno ukrepanje
»Letos je moj prijatelj Janez praznoval šestdesetletnico, nato so nastopile hude zdravstvene težave. Šlo je za minute!« nam pripoveduje priljubljeni župnik Pavle Juhant, ki službuje v Ljubnem, nekoč pa je vodil župnijo Tunjice, kamor spada tudi Šenturška Gora.
Pavlinov povzame besedo: »Prejšnji petek sem opazil, da imam v notranjosti nekako masten čevelj. Od prej sem imel manjšo rano na nogi. Žena mi je odvezala zavoj in iz noge se je pocedil gnoj. Hvala bogu, da je sitna! Takoj je poklicala v bolnišnico na Jesenice.« Oglasil se je dr. Janez Pšenica. »Po nekaj stavkih je prepoznal, za kaj gre, in ukazal, naj se takoj pojavim v bolnišnici.«
Žena Ančka ga je odpeljala proti Jesenicam. »Nisem mogel verjeti svojim očem. Pol ure po prihodu v bolnišnico so bile že opravljene vse preiskave. Manj kot uro od prihoda, naj povem, da je bila deveta ura zvečer, sem bil pripravljen na operacijski poseg.« Janez postane in šele potem nadaljuje: »Naj povem iskreno, sitnoba moje žene in neverjetna odzivnost jeseniškega medicinskega osebja sta mi rešili življenje. Če bi pretekla še ena ura, bi mi odbila tudi zadnja ura.«
Še Kraševci hvalili gorenjski pršut Deset let bo, odkar smo se med sprehodom pod Krvavcem debelo začudili. Nenadoma nas je objel znan vonj po suhomesni dobroti, ki ni značilna za gorenjski konec. Na klancu s Šenturške Gore proti Apnu smo postali in se vprašali, ali je kakšna pozabljena zaplata burje, ki se je izmuznila mimo Julijskih Alp proti Karavankam, prinesla vonj po pršutu. Bolj kot smo popotniki ostrili nosove, manj smo vedeli. Pršut na Gorenjskem, dajte no! Pa nas je nekdanji šofer težkega tovornjaka Janez Pavlin, ki je prevozil Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in Moldavijo po dolgem in počez, kamion je peljal celo iz Kranja do ruskega otoka Sahalin v severnem Pacifiku, povabil v kletne prostore kmečkega turizma Pavlin na Šenturški Gori. Zgoraj je žena Ančka vrtela kuhalnico v gostilni, ki sta jo postavila Janezova mami Pepca in oče Ludvik, ki je bil mesar, menda eden najboljših daleč naokoli. Čeprav je sina Janeza poklicna pot za dolge mesece vodila po drugih krajih in deželah, se je, kadar je le mogel, doma postavil ob bok očetu in mu gledal pod prste. »Veliko me je naučil, razkril mi je veliko skrivnosti mesarskega ceha, in čeprav nisem naredil šole za ta poklic, sem se pogumno lotil nadaljevanja družinske tradicije.« Kose prašičjih stegen je Pavlinov desetletja solil. Od decembra do februarja jih je tako nastavil, da so jih obpihovali vetrovi izpod Kamniško-Savinjskih Alp in ob postanku na kmečkem turizmu so slastne rezine začeli hvaliti celo Kraševci. |
V bolnišnici so zavrteli telefonsko številko dr. Andreja Kunstlja, ki je takoj prihitel. Hitro se je pripravila ekipa za operativni poseg pod njegovim vodstvom. »Druge rešitve zame ni bilo, kot da mi amputirajo levo nogo pod kolenom.«
Črne napovedi
Janezove težave zaradi izjemno slabe prekrvitve so se začele že pred časom, ko je izgubil palec na levi nogi. »Rana se ni in ni hotela zaceliti, čeprav sem se do pikice natančno držal vse predpisane terapije. Vedno huje je bilo. Zgodilo se mi je, kar se pač je.« Potrpežljivo prenašanje bolečin je menda podedoval po mami Pepci, ki je bila izjemno marljiva. »Janez je zanimiva osebnost, spoznal sem ga takoj, ko sem prišel službovat v Tunjice,« pove župnik Juhant, ki je prijatelja obiskal takoj po vrnitvi iz bolnišnice. Življenje so mu rešili, vendar Janez prizna, da napovedi niso rožnate: »Kot so mi povedali, tudi z drugo nogo ni v redu, tam trpim zaradi slabe prekrvitve in kot lahko laično sklepam, me čaka nekaj podobnega kot v petek. Tudi na desni nogi sem že ob en prst.«
Kljub vsemu ostaja optimist: »Pomaga mi žena, uporabljam zdravilne maže. Drugega se ne more storiti. Treba je upati na najboljše. Če bo zdravstveno stanje slabše, pa sem vendarle brez strahu, saj sem zaradi odnosa do mene, hitrega delovanja, predvsem pa izjemne strokovnost, dobil izjemno zaupanje v osebje jeseniške bolnišnice,« pove Janez. »Sprejet sem bil na urgenci pri zdravniku Robertu Carroti, ki je kirurg. Potem so me sprejeli na abdominalni oddelek po operaciji in mi pomagali tako na zdravstvenem kot na psihološkem področju. Ko sem se prebudil iz narkoze, se kot prvega spominjam širokega nasmeha medicinske sestre. Toda v soboto in nedeljo sem jokal, nobenega nisem pustil k sebi. Ostal sem brez noge. Zavedal sem se, da bom obsedel v invalidskem vozičku. Osebje je opazilo, da sem popolnoma na tleh. Niso silili vame, tiho so poskrbeli, kar so morali. Prenašali so moje pikre besede. Zdaj to javno povem: nobene grde besede nisem povedal zaradi tega, ker sem bil jezen na njih, temveč zato, ker sem se zelo težko sprijaznil z dejstvom, da sem izgubil nogo.« Za konec Janez Pavlin poudari: »Koliko pomeni, če je kdo ob tebi, čeprav neznan, a razumljiv in strokoven hkrati, sem spoznal zdaj in zato bi rad izrekel iskreno zahvalo osebju jeseniške bolnišnice, ki mi je rešilo življenje.«
