Jamar in cesar sta rešila človeško ribico

POSTOJNA – Sodobna znanost je človeško ribico natančno proučila, začetke znanstvenega zanimanja, ki sega v dobo razsvetljenstva, pa nam je podrobno predstavil dr. Stanislav Južnič, fizik in zgodovinar, ki se ukvarja s proučevanjem zgodovine naravoslovnih znanosti. Človeško ribico (Proteus anguinus) so prvi najverjetneje odkrili kmetje, ki so na čudno žival naleteli ob velikih povodnjih in odjugah, ko je bledoličnico s človeško-zmajevskimi okončinami naplavilo iz kraških jam. Tako se je po pripovedovanju kmetov o njej poučil Janez Vajkard Valvazor (Valvasor), a najverjetneje je nikoli ni videl. Njegova naklonjenost zgodbam o čarovnicah in čudežih je bila verjetno kriva, da je človeško ribico povezoval z zmajevimi mladiči in ji seveda namenil prostor v Slavi vojvodine Kranjske s konca 17. stoletja.

Čeprav je proteus danes ponos predvsem notranjskega in primorskega krasa, še posebno Postojnske jame, so svetlopolte živalce prvič našli v Viru pri Stični, kjer jih je naplavilo na površje. Raziskovanja se je prvi lotil knez Auersperg, ki je okoli leta 1660 najel ribiča, da bi mu iz jame prinesel ribe. Prvi poskus se je končal neuspešno, saj se je ribič vrnil le z nekaj neuglednimi ribami, na dan je namreč privlekel shujšanega krapa in ščuko,« se smeji dr. Južnič.

Zmaj, mladič ali kaj tretjega?

A poglejmo spet na Dolenjsko, kjer so se s človeškimi ribicami ukvarjali cistercijani, za znanstveno proučevanje pa so še pomembnejša prizadevanja Michelangela Zoisa in njegovega sina Žige, ki sta bila posestnika krajev okoli Stične. »Kot zavedna Kranjca sta začela oznanjati novost, navdušila sta tudi italijanskega zdravnika in biologa Scopolija, ki je v drugi polovici 18. stoletja živel v Idriji kot rudniški zdravnik,« pojasnjuje dr. Južnič.

Scopoli je bil prvi, ki se je proučevanja človeške ribice lotil resno, njegove metode pa so bile, milo rečeno, precej čudaške in za današnji čas povsem nesprejemljive. Žive primerke je namreč takoj namočil v alkohol in jih poslal svojim znanstvenim prijateljem po Evropi. Prizadeval si je, da bi skrivnostnega jamskega prebivalca priznali kot novo živalsko vrsto, zato je leta 1761 pisal Carlu Linnéju, naj nenavadno žival uvrsti v svoj sistem. Vendar je bil Linné prepričan, da je to mladič neke druge znane živalske vrste, katere, bi bilo treba še ugotoviti. Proteus je navdušil tudi znanstvenika Laurentija, ki je deloval na Dunaju; čeprav je verjel, da je to dvoživka, ki živi v Cerkniškem jezeru in po potrebi uporablja pljuča ali škrge, je vsekakor zaslužen za to, da je dal človeški ribici ime Proteus anguinus in ji s tem dokončno zagotovil zasluženi prostor v znanosti. A priznanje, da je postala samostojna vrsta, ji je v znanstveni srenji priboril Žiga Zois s svojimi prav tako neobičajnimi prizadevanji. Podjetni baron si je po Linnéjevem namigu, da bi jo morali opazovati vsaj štiri leta, saj bi se v tem obdobju gotovo razvila v odraslo žival, v svoji vili na ljubljanskem Bregu omislil akvarij, v katerem je od leta 1803 gojil dva lepa primerka, ulovljena na Dolenjskem. Po štirih letih sta bila še vedno takšna, kakršna je dobil.

Postojnski rešitelj ribice

Zois kljub natančnemu proučevanju ni ugotovil, da ima proteus oči, niti ni dočakal, da bi se njegove ribice razmnoževale. Dr. Južnič hudomušno dodaja, da niti svojih otrok ni imel, zato pa je vzgojil vrsto slovenskih znanstvenikov, ki so njegove ideje glede proteusa uveljavili v znanstvenem svetu. »Po znanih podatkih so se človeške ribice prvič usmilile svojih po barvi sorodnih opazovalcev in si privoščile podmladek v speleobiološkem laboratoriju v jami Tular pri Kranju, ki ga je pred petimi desetletji uredil biolog Marko Aljančič, znameniti raziskovalec te vrste,« pravi sogovornik. Žiga Zois, ki je svoje izsledke o človeški ribici objavil leta 1807 v razpravi z naslovom Poročilo o nenavadni ribji vrsti, najdeni v vasici Vir blizu Stične v prilogi časopisa Laibacher Zeitung, je nedvomno zaslužen za to, da je proteus postal priznana vrsta. Poleg znanstvenih dognanj, pravi dr. Južnič, je k temu precej prispeval tudi Zoisov vpliv v prostozidarskih krogih: »Uspelo mu je celo povoziti Linnéjevo prepričanje, da je proteus le ličinka še neodkrite odrasle živali.«

A znanstvene in trgovske metode 18. stoletja, ko so človeške ribice nebrzdano lovili v velikem številu, bi lahko imele katastrofalne posledice za populacijo. Zois jih je kolegom pošiljal po vsem svetu, podjetni ribiči pa so jih uporabljali v povsem komercialne namene, kot spominke so jih ponujali angleškim turistom v Postojnski jami, prodajali so jih celo na tržnicah kot kuharsko specialiteto, še posebno so bile menda cenjene na Tržaškem. Čeprav dr. Južnič pravi, da mu recepta za njihovo pripravo ni uspelo odkriti. »To trgovanje je bilo prava tragedija, nadaljevanje tega bi lahko povzročilo težave. Zagato je rešil Luka Čeč z odkritjem neverjetnih razsežnosti Postojnske jame. Sledila sta obisk cesarja in resno delo, h kateremu je spadala tudi zaščita ribic,« sklene dr. Južnič.